Rijeka je prvak. Prvič po desetletju ni prvak zagrebški Dinamo in prvič v zgodovini je hrvaški prvak Rijeka. S Slovenskim trenerjem in s slovenskim pečatom. Z Matjažem Kekom v vlogi trenerja, a tudi v vlogi mentorja, očeta neverjetnega vzpona, čudodelca. Rijeka je bila dolgo na vrhu, a nekako je bilo prepričanje, da se bo zgodilo nekaj, ves čas prisotno. Pač nekaj, da bo prvak spet Dinamo. A se ni zgodilo. Kek ni dovolil.
Vmes mu je sicer malce spodrsnilo, prednost se je malce zmanjšala, toda potem ni ničesar prepuščal naključju. In ko je prišla tekma, na kateri je Rijeka nocoj imela prvo zaključno žogo, je udaril kot pravi šampion. Kot rojen zmagovalec. Kot čudodelec. Dinamo je zmagal in pritisnil, upal je na odločilno domačo neposredno tekmo proti Rijeki prihodnji konec tedna, A je ni dobil. Niti blizu. že remi bi odločitev prestavil v Zagreb, a od remija je bil Kek oddaljen nekaj svetlobnih let.
Rijeka je proti Cibaliji prvič zadela že na samem začetku, kmalu je bila tekma praktično odločena, tudi po zaslugi zadetka Romana Bezjaka. Na koncu pa je bilo kar 4:0. Mirno, preudarno, šampionsko, čudodelsko. Tako, kot je opravil s celotno sezono, je Kek opravil tudi s prvo zaključno žogo. in zdaj dokončno ni več zgolj slovenski kralj Kvarnerja, zdaj je slovenski kralj Hrvaške. južna soseščina mu leži pred nogami, ga poveličuje, se mu klanja, mu piše epe in hvalospeve. Več kot zasluženo!
