Enigmatičen in nepredvidljiv, bipolaren nogometaš, ki se zdi kot otrok, ujet v času. Child in time, kot so prepevali angleški rokerji Deep Purple. Vzdevek Super Mario je dobil po ikonskem brkatem liku iz Nintendove igrice, a morda bi bil bolj primeren vzdevek Peter Pan, večni deček, deček, ki noče odrasti. Če namreč kdo trpi za sindromom Petra Pana, potem je to vsekakor 26-letnik s Sicilije, čigar zaščitni znak je bilo tudi ali predvsem otročje, neodgovorno in za profesionalnega nogometaša povsem neprimerno obnašanje. Hodil je po robu, pogosto tudi prek njega, bil je predmet posmeha, seznam njegovih grehov pa je dolg, predolg za teh nekaj vrstic. A ko je bil dober ... Brez dvoma enfant terrible, kot da bi ušel iz novele Roberta Louisa Stevensona, tiste o doktor Jekyllu in gospodu Hydu seveda. Mnogi so ga poskušali spremeniti, spametovati, tudi tisti največji mojstri trenerskega poklica so poskušali vse, toda prej ali slej je vsem pošlo potrpljenje in so dvignili roke ter pri tem dejali nekaj v slogu »ne grem se več«. Vse ima pač svoje meje.
Čeprav so številni poskušali prodreti do bistva lika in dela Super Maria, pa ta še vedno ostaja uganka, zavita v skrivnost znotraj enigme. Šestindvajsetletni otrok. Povedano drugače, tistih 90 minut na zelenici je bilo po navadi še najmanjši problem, pa čeprav tudi tam neumnosti skozi leta ni manjkalo. Tam je doma, tisto je njegov domač teren, a kaj ko nogomet danes ni več le tistih 90 minut konec tedna, nogomet je danes 24 ur na dan vsak dan. Nenehni resničnosti šov, v katerem se s kirurško natančnostjo secirata vsaka poteza in vsaka izgovorjena beseda, v vsem tem pa je bil Balotelli pogosto izgubljen oziroma nerazumljen. Otrok, večni talent, zlobni deček, izvenserijski napadalec, izberite po želji oziroma vsakega po malem.
Dve podobi kot prvi prideta na misel, ko je govora o Super Mariu in ki morda še najbolj nazorno ponazarjata, kaj in kdo je ta enfant terrible italijanskega nogometa. Kot prvo, tista dva gola, ki ju je zabil Nemčiji v polfinalu evropskega prvenstva 2012, in tisto proslavljanje, ki jima je sledilo. To je bil Super Mario v svoji najboljši podobi. V tistih vročih julijskih dneh je bil ljubljenec naroda, njegovi dresi so šli za med, fantiči na italijanskem škornju pa so želeli imeti irokezo kot Super Mario Balotelli. In potem slika dva: tisto oblačenje – če mu lahko tako rečemo – markirne majice na enem izmed treningov Cityja. Bizarno je morda še najbolj primerna beseda, a prav v tisti minuti ali dveh se morda skriva vse protislovje Maria Balotellija. Fant, ki lahko na igrišču počne praktično vse, ki ima enega od najbolj ubijalskih strelov, ima pri nekem drugem, sicer povsem vsakdanjem opravilu nemalo preglavic. Kot otrok, to smo menda že zapisali ...
DVESTO STRANI ČISTE KOMEDIJE
Mario Balotelli Barwuah, v Palermu rojeni sin ganskih migrantov, ki sta ga že pri dveh letih k sebi v rejo vzela Silvia, hčerka židovskih staršev, ki so preživeli holokavst, in Francesco Balotelli, je svojo nogometno popotovanje začel v majhnem mestu Lumezzane na severu Italije. Pri 15 letih je bil bojda na preizkušnji v veliki Barceloni, a na Camp Nouu oziroma v La Masii ni prepričal, so pa zato v njem nekaj videli v italijanskem Interju. Že pri rosnih 17 je debitiral v serie A, že v tistih najstniških letih pa je na površje pogosto udarila vsa nepredvidljivost, da ne uporabimo kakšne močnejše besede, njegovega karakterja. S trenerjem Robertom Mancinijem sta imela toplo-hladen odnos, odnos učitelja in učenca ali, še bolje, očeta in sina, prav pod palico nekoč sijajnega napadalca pa je morda Mario igral svoj najboljši nogomet. Ko je v četrtfinalu italijanskega pokala Juventusu zabil dva gola, je bila zvezda rojena, a ...
Že v njegovi drugi sezoni na San Siru se je precej bolj pogosto govorilo o bizarnih incidentih in disciplinskih prekrških kot pa o potezah in mojstrovinah na igrišču. Mancini je odšel v Manchester, namesto njega pa je na klop nerazzurrov sedel (takrat še) karizmatični Portugalec Jose Mourinho. Novi šerif v mestu ni pokazal pretiranega razumevanja do mladega revolveraša, ki je bil včasih skregan tudi sam s seboj. »Mlad fant, kot je on, si ne more dovoliti, da trenira manj, kot denimo Figo, Cordoba in Zanetti« in pa »Mario je danes odigral za oceno nič« sta le dve izjavi Portugalca o mladeniču, ki je počasi, a zanesljivo ušel z vajeti, vsi prijemi pa so bili po navadi povsem neučinkoviti. Že dolgo je bil priljubljena tarča nasprotnikovih navijačev, v prvi vrsti Juventusovih, zdaj pa so ga na zob počasi vzeli tudi njegovi, Interjevi navijači. Sploh po tistem, ko se je nekoč v javnosti prikazal v dresu Milana, kar je bilo za privržence Interja seveda bogokletno in bogoskrunsko dejanje.
Vedno so trenutkom norosti sicer sledila bolj ali manj iskrena opravičila, a kaj ko je bil naslednji incident že za naslednjim ovinkom. V tem njegovem odnosu z Interjevimi navijači vsekakor ni pomagalo niti to, da je po še eni obupni predstavi in koncertu žvižgov v očeh navijačev sveti črno-modri dres zalučal ob tla. In medtem ko je Inter užival v svoji največji, zgodovinski sezoni, sezoni, ko je osvojil tako cenjeni in čislani trojček (prvenstvo, pokal, liga prvakov), je bil Mario bolj kot ne le še gledalec ter kot tak na izhodnih vratih in na pol poti v pogubo oziroma pozabo.
»Neobvladljiv,« si je ob njegovo ime v beležnico pripisal Mourinho. Anekdot nikoli ni manjkalo. »Lahko bi napisal 200 strani debelo knjigo o mojih dveh letih z Mariom v Interju. A verjemite, knjiga ne bi bila drama, bila bi komedija. Spomnim se, ko smo v ligi prvakov gostovali v Kazanu. Bil sem brez napadalcev, vsi so bili poškodovani, kolikor toliko zdrava sta bila le Mario in Samuel Eto'o. Mario je že tam v 20. minuti prejel rumeni karton, in ko smo med odmorom prišli v slačilnico, sem 14 od 15 minut namenil le Mariu. Dejal se mu, rotil sem ga: 'Mario, vem, da te ne morem spremeniti, toda za božjo voljo, pazi. Nimam nobenega napadalca na klopi, zato se nikogar ne dotikaj in ne govori nič. Če izgubimo žogo, ne reagiraj, če te nekdo provocira, ne reagiraj, če sodnik naredi napako, ne reagiraj!' In to sem mu v glavo vcepljal teh 14 minut. In potem pride 60. minuta tekme, bum, Mario dobi rdeči karton.«
Na San Siru so mu bili zaradi vsega tega šteti dnevi, rešilno bilko pa mu je ponudil Mancini. Na Otok ga je vabil nekdanji trener, ki je bil pripravljen še enkrat ugrizniti v grenko-kislo jabolko, v izziv po imenu Mario Balotelli. In je prišel, za skoraj 30 milijonov evrov in v veliko veselje tamkajšnjih tabloidov. V naslednjih letih je bil namreč neizčrpen vir za polnjenje rumenih strani, med drugim mu je nekoč uspelo zažgati svojo hišo, potem ko je v dnevni sobi v zrak spustil raketo.
Kljub temu ali pa tudi zaradi tega je postal ljubljenec navijačev, toda pomanjkanje discipline na igrišču in ob njem je bilo še vedno njegova rakava rana. Pa na trenutke pomanjkanje žara, bojevitosti, včasih je deloval, kot da se požvižga na moštveno taktiko, in po treh sezonah je obupal ter roke dvignil tudi Mancini. »Ne morem več, če se bom še ukvarjal z njim, se mi bo zmešalo. Rad ga imam, je dober fant in sijajen igralec, a končala sva.« Morda ne ravno s temi besedami, a najbrž dobite neko okvirno sliko.
V naslednjih letih je bil ves čas nekje na pol poti med Otokom in škornjem. Sem in tja, domov in nazaj na Otok. Iz Manchestra se je vrnil v Milano, toda tokrat ne v vrste Interja. Milanov veliki šef Silvio Berlusconi je bil tisti, ki je na predvečer volitev (tudi) v luči nabiranja poceni točk na zadnji dan januarskega prestopnega roka 2013 razvezal mošnjo in izgubljenega sina italijanskega nogometa vrnil domov. Morda sta bila prav nadaljevanje in zaključek tiste sezone 2012/13 njegovo najbolj plodno obdobje, dovolj zgovoren je že podatek, da je na 13 prvenstvenih tekmah zabil ducat golov. Krivulja se je znova zasukala navzgor.
NAJVEČJA NAPAKA
Po še eni relativno uspešni sezoni v dresu rossonerov se je še enkrat odpravil na Otok, tokrat v Liverpool, kar je pozneje opisal kot največjo napako v svojem življenju. To je bila ena od redkih priložnosti in redkih izjav, s katero so se skoraj v celoti strinjali tudi privrženci redsov. Njegov prestop je bil namreč ocenjen kot ena izmed največjih polomij leta, rumenih kartonov in disciplinskih prekrškov je bilo zdaj že neprimerno več kot zadetkov, zato ne čudi, da se je že po letu dni kot posojen igralec vrnil v Milano. V še enem, bogsigavedi katerem iskanju novega začetka, nove priložnosti.
Po seriji tragikomičnih izpadov in slabih odločitev se je zdelo, da je nekaj, kar bi moralo biti velika kariera, končano, še preden se je sploh dobro začelo. S svetlobno hitrostjo se je bližal oznaki nekdanji, vse (pre)večkrat je bil Nori Mario kot pa Super Mario. Talent sicer nikoli ni bil sporen, vse drugo pa …
V dres z državnim grbom ga že dolgo ne vabijo več, pa čeprav premore več talenta kot Ciro Immobile, Eder in Simone Zaza skupaj. Poleti ga skoraj nihče ni želel, trener Liverpoola Jürgen Klopp je dejal »hvala, ampak ne hvala«, snubcev pa se tokrat, po vseh teh burnih in pestrih letih, ko je bil novica dneva pogosto zaradi povsem napačnih razlogov, ni ravno trlo, pravzaprav ravno nasprotno. Pa čeprav je pri 26 v najboljših letih, pa čeprav je bil na voljo praktično zastonj, brez odškodnine. Ena redkih, ki sta bila pripravljena tvegati, sta bila Nica in njen trener Lucien Favre.
Pet pred 12., tik pred zaključkom prestopnega roka, sta ga pripeljala v svoje vrste. Danes se zdi, da so zadeli jackpot. Kot da je Balotelli na Azurni obali spet, morda celo prvič v karieri, našel neki notranji mir. V nekem divjem, totalnem nogometu, ki ga prakticira Lucien Favre, se znajde kot riba v vodi, paparacev je tu precej manj kot na Otoku ali škornju, zato lahko uživa v življenju in uživa v nogometu. In takrat je Mario najboljši, takrat je resnično Super Mario. In tako letos ta zlobni fant evropskega in italijanskega nogometa znova blesti. Tokrat tudi ali predvsem tam, kjer mora. Na igrišču. Fant, ki je bil pogosto sam sebi največji sovražnik, je v francoskem prvenstvu na 21 tekmah zabil štirinajst golov, kar je izenačitev najboljšega izkupička iz sezone 2013/14 (Milan). Samo za primerjavo, lani je v dresu Milana na 20 prvenstvenih tekmah oziroma v 825 minutah zabil – enega. Statistika seveda ne pove celotne zgodbe, a za napadalca, ki živi od golov, je bil to dovolj zgovoren podatek, kako nizko je padel. Še pred nekaj leti pa se je le nebo zdelo meja.
Zdaj občudovalci tega večnega otroka, in teh nikoli ni manjkalo, znova lahko z več optimizma zrejo v prihodnost. Povedano drugače, Mario je danes znova Super Mario. Kako dolgo še, pa je tisto ključno vprašanje, vprašanje za milijon dolarjev. Pri Mariu resnično nikoli ne veš, kaj se skriva za naslednjim ovinkom. Pravzaprav, kot nas uči zgodovina, pri njem ni vprašanje, ali bo, ampak kdaj bo nastopil trenutek norosti, trenutek bizarnosti. Danes je vse super, kako bo jutri pa ... Vse je v njegovih rokah oziroma nogah, nekateri bi k temu dodali, da je še vse v njegovi glavi, tudi čas pa je kljub neusmiljenemu tiktakanju ure še vedno na njegovi strani. Čeprav bi mu ob njegovem pestrem in takšnih ali drugačnih dogodivščin polnem življenjepisu najbrž prisodili vsaj kakšno leto ali dve več, je namreč Balotelli še vedno star zgolj 26 let. Zaradi vsega zapisanega se je bilo, ko je bilo govora o liku in delu Maria Balotellija, vedno težko znebiti občutka, da tistega najboljšega od njega še nismo videli, da tisto še vedno tiči nekje za naslednjim ovinkom; če bi le želel odrasti.
Ko je namreč dober, ko je pravi, ga je užitek gledati. Hladnokrvni eksekutor, ki ga na dober dan lahko postavimo ob bok praktično vsem in vsakemu klasičnemu napadalcu tam zunaj. A kaj ko je bilo pri njem in v njegovi karieri vedno vse preveč ajev in vse preveč čejev. Bo nekoč odvrgel vso to odvečno prtljago, ki ga vleče k tlom, in postal to, kar so mu prerokovali, pri tem pa odvrgel tudi tisto nič kaj laskavo oznako večni talent? Kot že rečeno, je to vprašanje za milijon dolarjev, vprašanje, na katerega odgovora ne pozna niti sam.
V nedeljo je v njemu lastnem slogu zabil prvi gol na derbiju Nica - PSG (3:1) ter skupaj s soigralci Parižane bržkone dokončno izločil iz boja za naslov. Super Mario...
