Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
nu
nu
09. 01. 2017 · 10:10
09. 08. 2017 · 10:02
Deli članek:

Se jutri obeta revolucija nogometnih mundialov?

Reuters

Obravnavano reformo nekateri podpirajo, a veliko več je takih, ki imajo zaradi nje številne dvome.

Po prijetni ponedeljkovi gala prireditvi z razglasitvijo najboljšega nogometaša leta se bo Mednarodna nogometna zveza v torek spopadla s predlogi za širitev nogometnega svetovnega prvenstva. Na mizi sta po dva predloga, da bi prvenstvo 2026, katerega prireditelj še ni znan, razširili na 40 ali pa celo 48 ekip.

Nazadnje se je SP leta 1998 razširilo na 32 ekip, kolikor je predvidenih držav udeleženk tudi na naslednjih dveh tekmovanjih v Rusiji 2018 in Katarju 2022. Pred tem je od leta 1954 do leta 1982 in prvenstva v Španiji na SP nastopalo po 16 ekip, nato pa po 24. Bržkone se bo Fifa odločila za novo širitev, ki jo zagovarja tudi predsednik Gianni Infantino, ki v tem vidi možnost, da posamezni kontinenti, zdaj je s 13 mesti najbolje zastopana Evropa, dobijo dodatno priložnost za nastop na SP.

Na mizi so štirje predlogi. Predlog s 40 ekipami, ki bi nastopile v osmih predtekmovalnih skupinah, osmerica prvo in drugouvrščenih ekip pa bi se uvrstila v osmino finala in nato tekmovala po sistemu na izpadanje, je pomembno sooblikoval tudi slovenski trener Ivo Šajh. Kritiki temu predlogu očitajo, da bi ekipe lahko v skupinah z lihim številom ekip preračunljivo krojile izide v končnici, ob tem pa bi samo v prvem delu ekipe odigrale 80 tekem, oziroma 16 več kot doslej na celem prvenstvu.

Drugi predlog s 40 ekipami bi moštva razdelil v 10 skupin s po štirimi ekipami, v drugi del pa bi se uvrstilo 10 zmagovalcev skupin in šest najboljših drugouvrščenih moštev. Tudi temu sistemu kritiki pripisujejo možnost krojenja izidov za boljše izhodišče v nadaljevanju na izpadanje in veliko število tekem, ki pa je s 60 tekmami v predtekmovanju vendarle precej manjše od prvega predloga.

Tretji predlog je prvenstvo z 48 ekipami, a po tako imenovanem play off sistemu, kjer bi bilo 16 ekip vnaprej uvrščenih v glavni del, ostalih 32 ekip bi nato v tekmi na izpadanje določilo drugih 16 udeležencev glavnega turnirja, nato bi sledil zdaj znani sistem igranja z osmimi predtekmovalnimi skupinami in nadaljevanjem na izpadanje. Ta model je najbližje nogometnim velesilam, ki bi bile neposredno uvrščene na glavni del. Po drugi strani pa veliko kritik na Fifo leti zaradi dejstva, da bi se nogometaši 16 reprezentanc, ki bi izpadle, obsežno pripravljali le na eno tekmo, bržkone bi prišlo tudi do težav s TV pravicami in poročanjem s tekmovanja po izpadu 16 reprezentanc po prvem nastopu.

Četrti predlog pa predvideva, da bi 48 reprezentanc razdelili v 16 skupin s po tremi ekipami. Da bi se izognili težavam z uvrstitvami na lestvici, bi vsako tekmo v primeru remija odločile enajstmetrovke, da bi tako preprečili morebitne žrebe, ki bi odločali o napredovanju. Iz vsake skupine bi se nato v drugi del, ki bi se igral po zdaj znanem sistemu, uvrstil le zmagovalec skupine. Tukaj največ kritik leti na dejstvo, da bi se v močni skupini lahko poslovil kdo od favoritov, ki bi se sicer prebil v nadaljevanju, obenem pa so številne države proti izvajanju obveznih enajstmetrovk v primeru remija, saj gre za globok poseg v uveljavljeno "nogometno kulturo".