O dogodkih tistega dne leta 1982 se takrat ni veliko govorilo. Tako je pač bilo za železno zaveso. Nekaj skopih informacij za javnost, sodba domnevnim krivcem po hitrem postopku in karavana je ša dalje. Ne da bi kdo posebej vtikal nos v to, kar se je zgodilo.
Kaj se je torej zgodilo? Na tekmi pokala Uefa med Spartakom in nizozemskim Haarlemom je bilo le dobrih 15 tisoč gledalcev, od tega nekaj sto gostujočih navijačev. Bilo je zelo mrzlo, pravzaprav tako zelo mrzlo, da je želel organizator tekmo odpovedati, vendar se Uefa ni strinjala. Na koncu so vse gledalce stlačili v en sektor, ostale pa zaprli, večji del tribun je tako ostal pod ledom.
Do tragedije je prišlo, ko je pri vodstvu domačega moštva večina premraženih gledalcev začela zapuščati stadion, tudi za vsega hudega vajene Ruse je bilo enostavno premrzlo. Od tu dalje se razlikujeta dve razlagi: uradna, ki jo je takratna oblast poslala v javnost, in tista, ki so jo začeli kot mozaik sestavljati leta pozneje.
Uradna razlaga pravi, da so v trenutku, ko je večina gledalcev zapuščala stadion, Spartak dosgel drugi zadetek, številni so se obrnili in se želeli vrniti na tribuno, nastal je stampedo, v katerem je življenje izgubilo 66 ljudi.
Druga razlaga, ki je rezultat neodvisnih raziskav, pa pravi, da se je nekaj pijanih navijačev zabavalo z metanjem snežnih kep v policiste, ki so stali ob izhodnih vratih. Ko je večina gledalcev že pred koncem začela zapuščati stadion, je policija zmanjšala izhodna vrata in začela preverjati vsakega posebej, saj je želela identificirati prej omenjene izgrednike. Množica ljudi, ki je pritiskali naprej, saj niso vedeli, da policija omejuje izhod, je povzročila stampedo, v katerem naj bi življenje izgubilo več kot 350 gledalcev.
Zanimivo, v javnosti se je pojavila še tretja razlaga, češ da je ena od gledalk v gneči izgubila čevelj, nekaj navijačev se je ustavilo in ji pomagalo pri iskanju, nastal je zastoj in začel se je stampedo.
Prava resnica v takratni Sovjetski zvezi kajpak ni prišla na dan. Leta 1982 je bila v tej državi politična situacija nestabilna. Predsednik Leonid Brežnjev je umiral in oblast se ni želela ukvarjati s smrtjo nekaj deset navijačev. Vseeno je bilo treba krivce najti, jih imenovati in kaznovati.
Praktično brez dokaza, brez prič in brez sojenja so bili obsojeni direktor stadiona Viktor Kokrišev, eden od upravnikov stadiona Juri Pančikin, namestnik direktorja Ljižin in šef policije Korjagin.
Sedem let po tragediji, ko je začel Mihail Gorbačov Sovjetsko zvezo spreminjati v vsaj nekoliko bolj liberalno družbo, je časnik Sovjetski Sport prebil led in objavil raziskovalni članek o tragediji z naslovom: Črna resnica stadiona Lužniki. Vendar pravo resnico bržkone ne bomo izvedeli nikoli.
Leta 1992 so postavili spomenik žrtvam, ob 25. obletnici tragediji, leta 2007, pa sta Spartak in Haarlem odigrala prijateljsko tekmo.
