Zadnji rimski cesar in največji sin volkulje, ki je na laž postavil tudi tisti pregovor o volku, dlaki in naravi. Da volk dlako menja, narave pa nikoli. V Tottijevem primeru volk namreč tudi dlake ni menjal. Nikoli. Medtem ko so številni v iskanju lovorik in milijonov odšli na bolj zelene pašnike, je sam ostajal med sinovi volkulje. V dobrem in slabem.
Menjali so se trenerji, menjali so se lastniki, menjali so se seveda tudi soigralci, on je ostajal. Pa čeprav so tudi njega vabili, pa čeprav je sem in tja najbrž tudi njega zamikalo, a on in nekaj let mlajši Daniele De Rossi sta ostajala in ostala. Zvestoba do groba. V vsem tem času je osvojil le en naslov italijanskega prvaka in dve pokalni lovoriki, toda ni vse v naslovih, ni vse v lovorikah, ni vse v številkah. Nekaterih stvari se pač ne da izmeriti. In danes je Rim njegovo mesto oziroma, še bolje, če je Rim večno mesto, potem je Totti večni kapetan.
Kako dolgo traja, je morda še najbolj očitno ob pogledu na to, kako se je v tem času spremenil sam nogomet. Takrat, v prvi polovici devetdesetih, še preden je neki nogometaš po imenu Jean-Marc Bosman za vedno spremenil klubski nogomet, so denimo veljala neka druga pravila. Klub je imel lahko na zelenici le tri tuje nogometaše hkrati in Boškov je v tisti sezoni izbiral med brazilskim stebrom obrambe Aldairjem, nizkoraslim nemškim virtuozom Thomasom Häßlerjem, hitronogim Argentincem Claudiem Caniggio in pa srbskim (vele)mojstrom za proste strele Sinišo Mihajlovićem. Danes pa so Roma pravi združeni narodi, tu je pet Brazilcev, trije Argentinci, dva Belgijca ter po en Poljak, Romun, Nemec, Portugalec, Grk, Nizozemec, Paragvajec, Bosanec in Egipčan. In zgolj štirje Italijani, med njimi seveda še vedno tudi Totti, poslednji Mohikanec iz tistih, mnogi bi rekli lepših, časov.
Po koncu sezone naj bi kopačke dokončno obesil na klin, potem pa bo delo v klubu nadaljeval kot tehnični direktor. In morda bo nekoč v prihodnosti prišel tudi čas, ko bo zapustil klub, toda zares odšel ne bo nikoli.
Danes praznuje štirideseti rojstni dan. Pa vse najboljše...
