Bilo je poletje leta 1996, Ronaldo je bil v pričakovanju 20. rojstnega dneva, PSV in Barcelona pa sta bila že nekaj časa dogovorjena o vsem potrebnem za prestop tedaj enega največjih talentov v zameno za poldrugo milijardo španskih pezet. Še več, predstavniki obeh klubov so se tudi podpisali pod potrebne papirje. A ko se je bližal rok, do katerega so bili ti papirji, na katerih je manjkal Ronaldov podpis, veljavni, so si Nizozemci premislili.
»Želeli so ga zadržati še eno sezono, kar bi jim uspelo, če bi pogodba propadla, od česar smo bili oddaljeni le še nekaj dni. Igralca so zato odpeljali na nam neznano lokacijo, komunikacija še ni bila tako preprosta kot danes in nikakor ga nismo uspeli najti. Pa tudi ko smo izvedeli, da je v enem od hotelov v Miamiju, nismo mogli zraven,« se spominja Joan Gaspart, ki je bil tedaj podpredsednik ponosa Katalonije.
Je pa pokazal, za kako iznajdljivega in prebrisanega človeka gre, tako da ni nič čudnega, da je pozneje v klubskih strukturah naredil še korak naprej in postal predsednik. V omenjenem hotelu je spoznal španskega natakarja in z njim naredil peklenski načrt. »Dal mi je svojo službeno obleko, pladenj in na njem kokakolo. Nemoteno sem se sprehajal po hotelu, prelisičil varnostnike, prišel do Ronalda in dobil podpis na skritih papirjih. Prestop je bil zapečaten,« je svetovni javnosti še zaupal slavni funkcionar.
Kmalu zatem je svet spoznal Ronalda v vsem sijaju, navijači Barcelone so uživali v njegovih sanjskih predstavah in za tiste čase neverjetnem številu zadetkov, legenda je bila rojena, zgodba pa s katalonskega zornega kota seveda ni imela srečnega konca. Že po prvi sezoni na stadionu Camp Nou se je izkazalo, da je bila taista pogodba sestavljena slabo, Ronaldo se je s klubom sprl med pogajanji o novi, milanski Inter je plačal odškodninsko klavzulo, veliki zvezdnik pa je pet let pozneje igral za Real.
