Noro, bolj noro, Leicester

Trener novega, senzacionalnega, pravljičnega, nezemeljskega, nadrealističnega angleškega prvaka Leicestra Claudio Ranieri je bil na letalu in po vsej verjetnosti ni ne videl ne vedel, ko je v 35. minuti sinočnjega londonskega derbija med Chelseajem in Tottenhamom napadalec slednjega Harry Kane sam stekel pred vrata modrih. In ni ne videl ne vedel, da je bil najboljši strelec premier lige pri tem uspešen ter je spurse popeljal v vodstvo. Kot verjetno veste, je Ranieri s svojimi lisicami v nedeljo popoldne remiziral z Manchester Unitedom in tako na neki način zapravil prvo zaključno žogo za dokončanje največje senzacije v zgodovini klubskega nogometa. Če bi Leicester zmagal, bi bile stvari matematično zapečatene in njegov strateg bi zagotovo s kar velikim mačkom odšel na načrtovan obisk ostarele mame v domovino Italijo. Tako je odšel brez mačka in brez naslova, hkrati pa je bilo jasno, da bo trenutek kronanja vseh čudežnih kronanj zamudil, če Tottenham na tekmi v tradicionalnem ponedeljkovem terminu ne bo premagal Chelseaja in bo Leicester prvak postal na tak način. Večina je bila pripravljena staviti, da se bo zgodilo ravno to in da bo stekel scenarij, ki so si ga lisice zamislile za tak primer. Igralci so tekmo spremljali skupaj in v družbi Ranierijevih pomočnikov, predviden je bil tudi odhod na zabavo, Ranierijev prihod ni bil potrjen, so pa bili vsi skupaj dogovorjeni, da se v vsakem primeru dobijo na današnjem dopoldanskem treningu in se odločijo, kaj storiti s tem dnevom.

Še enkrat, večina je bila pripravljena staviti, da bodo po zagotovitvi donedavno nepredstavljivega naslova glave na treningu težke, da bo vadba odpadla in da bodo sledile zabave brez primere. Toda po odličnem začetku zelo motiviranega Chelseaja, ki je vidno želel zagreniti življenje Tottenhamu, je Kane z omenjenim zadetkom stvari usmeril drugam. Pa ne samo on. Še pred koncem prvega dela si je povsem prebujena drugouvrščena ekipa lige, ki je v uvodnem delu srečanja delovala brez pravih možnosti za karkoli, priigrala še dve zelo lepi priložnosti, lastnik obeh Heung-min Son pa je drugo izkoristil in prednost gostujoče ekipe podvojil. Na žalost zbranih lisic, številnih nevtralnih nogometnih romantikov po vsem svetu, na rajanje pripravljenih navijačev Leicestra, a tudi na žalost privržencev in nogometašev Chelseaja. Želje vseh njih so na videz splavale po vodi, toda saj veste, da je zgodba o lisicah zgodba o čudežih. In zato je morda kar primerno, da je ta zgodba, ta pravljica ob svojem zapečatenju dobila še en, pa čeprav manjši čudež. Nervozi in na videz izgubljeni Chelsea se je med odmorom pomiril, se na igrišče vrnil kot precej boljša ekipa in začel graditi vrnitev. Ni pa ostalo le pri začetku. Gary Cahil je znižal zaostanek, in čeprav je Tottenham nato imel nekaj priložnosti, je imel Chelsea več poguma. Toliko več, da je Eden Hazard deset minut pred koncem zadel za končnih 2:2, za sedem točk prednosti Leicestra pred Tottenhamom in za dokončno definicijo nadrealizma.