Nauk še slabšega Milana: previdno z norčevanjem

Samozavesti mu ni manjkalo. Če nogomet spremljate vsaj približno podrobno, ste Mihajlovića kot nogometaša in trenerja zagotovo zelo dobro spoznali in česa drugega od njega niti niste pričakovali. Ko je snedel svojo besedo, da kot nekdanji nogometaš in pomočnik trenerja pri Interju ne bo pod nobenim pogojem jedel Milanovega kruha, je v rdeče-črni svet vkorakal kot odrešenik. Pardon, kot samooklicani odrešenik.

Vodstvo kluba namreč enkrat za spremembo ni nikomur prodajalo buč in ni želelo nikogar prepričati, da je pripeljalo najboljšega mogočega trenerja z najboljšimi mogočimi referencami. Bolj kot ne so dajali vtis, da so pač pripeljali nekoga, ki je bil na voljo, ki ni zahteval preveč denarja in ki je s svojim značajem obljubljal pozitivno šok terapijo. Še manj so evforijo zganjali navijači, ki so bili v zadnjih letih vajeni vsega hudega.

Srbski strokovnjak ne kot človek z bogato Interjevo preteklostjo ne kot trener z dvomljivim življenjepisom (kljub relativno uspešni zadnji sezoni pri Sampdorii) nikoli ne bi bil njihova prva izbira. Pa tudi druga, tretja ali četrta ne. Gre za nogometne navdušence, ki so videli in doživeli preveč, da bi jih bilo mogoče speljati na led z nekaj sladkimi besedami. Kot nekaj več od poskusa reševanja z ekscentrikom, ki si ga je Milan v vseh pogledih pač lahko privoščil, se je postavil le Mihajlović sam.

Kot rečeno, samozavesten. In še več od tega. V slogu 'zdaj boste videli, kako se to počne' si je oblekel suknjič z grbom, ki ga je menda nekoč sovražil, pljunil v roke in šel v naslednjih dneh nekajkrat predaleč. Ne s povzdigovanjem samega sebe, temveč z zaničevanjem predhodnika. Mnogi izjemni trenerji so v nogometni zgodovini zamenjali mnoge slabe trenerje, pa se nihče pri zdravi pameti ni postavil kot nekaj boljšega in večjega od človeka, ki je na stolčku sedel pred njim. Mihajlović pa je, ko se je malodane vsak dan obregnil ob Filippa Inzaghija, storil prav to.

TOLIKO O POVZDIGOVANJU SAMEGA SEBE 
»Videti so nekam utrujeni. Nekaj trdih treningov jih je povsem zdelalo, doslej so bili namreč vajeni mehke roke in lahke vadbe,« se je novi trener Milana nekdanjega nasprotnika na igrišču kar pošteno lotil in podobne pikre izjave nadaljeval celotno pripravljalno obdobje, pa tudi na začetku tekmovalnih nastopov. Mihajlović je najprej redno dajal vedeti, da je ekipa pod Inzaghijem premalo trenirala in obveznosti jemala preveč z levo roko, nato pa tudi, da je igrala nedomiseln nogomet brez možnosti za uspeh.

»Zdaj je konec počasnega podajanja tja v tri dni, ki smo ga bili vajeni v pretekli sezoni. Občasno se igralci spozabijo in je ekipa za trenutek videti tako, kot je bila videti v prejšnji sezoni, toda nato se hitro spomnijo na spremembe in zaigrajo drugače,« je pametoval po prvi zmagi v sezoni, ki se je nekaj posebnega zdela le njemu. Mnogi drugi pa so že tedaj opozarjali, da ni bila kaj dosti drugačna od tistih zmag, ki jih je ne glede na vse kritike (upravičene, naj se razumemo) vendarle vknjižil Inzaghi. Imeli so prav.

Po šestih krogih je bil Mihajlovićev izkupiček malce slabši od izkupička človeka, iz katerega se je vse poletje norčeval. Da, slabši od Inzaghijevega. Nato pa je v sedmem krogu na San Siro prišel Napoli, s pravim nogometom podal pravo lekcijo Milanovemu približku tega športa in ga metaforično (v veliki meri pa tudi dobesedno) odpihnil z igrišča. Ob porazu 0:4 je bila domača ekipa smešna, bila je ponižujoče podrejena, bila je slabša, kot je bila kadarkoli pod vodstvom prejšnjega trenerja.

Toliko o norčevanju, toliko o povzdigovanju samega sebe. Posledično je izkupiček Milana v primerjavi z lansko zasedbo zdaj še slabši, enajsto mesto govori samo zase, zaostanek za vrhom lestvice prav tako. Predvsem pa govori igra, ki ni po ničemer boljša od sramotne podobe iz prejšnje sezone, temveč je v najboljšem primeru z njo povsem primerljiva.

NE ENEGA. NE DRUGEGA, NE TRETJEGA ...
In to kljub dejstvu, da so nadrejeni v Mihajlovićevo ekipo vložili tistih sto milijonov, o katerih je Inzaghi lahko le sanjal. Nekdanji napadalec je moral krpati s posojenimi nogometaši, z zasilnimi rešitvami in z zastonjskimi igralci dvomljivega porekla ter z močnim vonjem po odsluženosti. Pozor, Mihajloviću na tej točki ne bomo naredili krivice. Čeprav je dobil več od pravkar omenjenega, ni dobil niti približno toliko, kolikor so mu nadrejeni obljubljali in kolikor so javno napovedovali.

Famoznega azijskega vložka v višini pol milijarde še vedno ni, skrivnostni tajski vlagatelj hodi kot mačka okrog vrele kaše in vse skupaj je videti kot farsa, ki je primerno nadaljevanje dogajanja v zadnjih letih. Sto milijonov pa so resda vložili, a so z njimi storili le malo drugega kot izrazito preplačali nekaj posameznikov, za katere katerikoli klub na bolj zdravih temeljih ne bi plačal niti polovične vsote.

Milan tako tudi z večkrat omenjenim vložkom v okrepitev ekipe nima niti enega samega nogometaša, ki bi bil vsaj blizu zares visoke ravni in ki bi znal potegniti ekipo do predstav, ki bi bile vsaj primerljive s predstavami trenutno najboljših italijanskih (kaj šele evropskih!) moštev. Kljub preplačanemu prihodu mladega talenta Alessia Romagnolija je obramba še vedno groteskna, medtem ko so odgovorni v ofenzivni del moštva natlačili nekaj potencialno dobrih igralcev, ki pa imajo za seboj tisto staro, morbidno zvezno vrsto. Tako, toliko v Mihajlovićev zagovor.

Vseeno pa se ni mogoče znebiti občutka, da bi bilo z nekaj ponižnosti namesto norčevanja, z nekaj vizije, z nekaj idejami in z nekaj trenerskega mojstrstva iz aktualne zasedbe mogoče potegniti več. Morda celo občutno več. Toda Mihajlović nima ne enega, ne drugega, ne tretjega, ne četrtega, pa tudi česa petega ne. Tega ni imel kot trener Bologne, Catanie in Fiorentine, še manj kot selektor Srbije, in tega nima niti danes, ko mu je ostal le še piker smisel za ironijo. Ter, če bo šlo tako naprej, le še nekaj tekem, preden bo spet lahko prisegal zvestobo Interju.