Bila je sredina decembra preteklega leta, ko se je Kolumbijec že spogledoval z londonskimi modrimi, do njegovega prestopa je bilo vendarle še precej daleč, slovenski nogometni novinarji pa smo sedeli iz oči v oči s selektorjem naše izbrane vrste Srečkom Katancem in njegovim velikim televizorjem. Jasno nam je bilo, zakaj smo tam mi in zakaj je tam šef reprezentančnega strokovnega štaba; saj veste, šlo je za tisto tiskovno konferenco ob koncu obdobja, v katerem je vladala precejšnja napetost.
Za tisto tiskovno konferenco, na kateri je Katanec s sedmo silo, s katero se v zadnjem času gleda občutno lepše, kar ostro obračunal. Ni pa se nam niti sanjalo, zakaj so selektorjevi sodelavci pripeljali tisto veliko reč z ekranom, kot da bi šlo za kakšno predstavitev novega avtomobila ali za predavanje na kateri od slovenskih fakultet. »Samo še nekaj bi vam rad pokazal, preden se razidemo,« so bile besede, ki so ugibanje pripeljale do vrhunca.
Nato pa je pritisk na gumb enega od prej omenjenih sodelavcev razkril selektorjev namen v podobi zmontiranih posnetkov akcij s tedaj nekaj tednov starega prijateljskega obračuna s Kolumbijo v ljubljanskih Stožicah. A ni šlo za akcije slovenskih nogometašev. Če vsaj približno dobro spremljate reprezentančno sceno, veste, da nam je Katanec pripravil (oziroma je naročil pripravo) kolaž akcij enega svojih najljubših nogometašev in glavnega junaka pričujoče zgodbe. Jasno, Cuadradovih.
ZELO DALEČ OD LONDONSKE USPEŠNICE
Da prvi mož slovenske stroke tega hitrega, spretnega in borbenega Kolumbijca občuduje zaradi vseh teh lastnosti na čelu s slednjo, smo vedeli že prej. S televizorjem in s posnetki na njem pa ga je dokončno postavil na piedestal in ga postavil za vzor vsem nogometašem pod njegovim vodstvom. »Je velik zvezdnik, za katerega ni izgubljene žoge. Je to, kar bi si želel od vseh igralcev,« je med drugim dejal in zagotovo se je počutil zelo dobro, ko je približno mesec dni pozneje dobil posredno potrditev z naslova svetovno slavnega trenerskega kolega Joseja Mourinha.
Portugalec je bil pripravljen plačati, kolikor je Fiorentina pač zahtevala, Kolumbijca si je želel imeti na vsak način in vse je kazalo na to, da mu je tako zelo všeč kot naročniku tistega kolaža. Ne moremo trditi z gotovostjo, a drznemo si verjeti, da je Katanec tedaj trdno verjel v odlično portugalsko-kolumbijsko sodelovanje in da je sam pri sebi (morda pa tudi v krogu prijateljev) Cuadradu napovedoval bleščečo kariero na stadionu Stamford Bridge.
Če je res tako, potek nikakor ni edini, ki je v Kolumbijcu videl takojšnjo londonsko uspešnico. Hkrati pa ni edini, ki se je pri tem videnju kar pošteno uštel. Juan je namreč prišel skozi velika vrata, nato pa se na treningih hitro umaknil na stranski tir in sedel na zelo majhen stol klopi za rezerviste. Če bi zapisali, da mu Mourinho v slabih petih mesecih, kolikor ga je spoznaval iz neposredne bližine, ni ponudil niti najmanjše priložnosti, ne bi šlo za čisto resnico.
Toda ob dobesedno nekaj odigranih minutah v večino povsem nepomembnih trenutkih bi ji (namreč tej čisti resnici) bili popolnoma blizu. Že po mesecu dni se je bilo treba uščipniti, če si se želel spomniti, da ima Chelsea na voljo tudi tega kolumbijskega nogometaša, medtem ko se je bilo v zaključku sezone treba uščipniti dvakrat.
KONČNO PRAVA PRILOŽNOST ALI VRNITEV?
Resnično je povsem izginil in celo spodobnemu spremljevalcu nogometa bi se ob spremljanju kolumbijske reprezentance na južnoameriškem prvenstvu lahko zgodilo, da bi na igrišču zagledal Cuadrada in pri tem izustil kakšno: »Hm, kje že igra ta fant, ki je bil nekoč pri Fiorentini?« Da, pri Chelseaju ga je bilo mogoče videti tako zelo malo, kaj šele da bi si v spomin znali priklicati Cuadradovo podobo v modrem dresu ali njegovo številko.
Ob tem pa so kajpak bila in so seveda še precej bolj pogosta vprašanja, kaj se bo z igralcem, ki je še pred pol leta veljal za enega najbolj zaželenih v Evropi, dogajalo zdaj. Nekateri pravijo, da je Mourinhu še vedno všeč, a ga je moral nekoliko prilagoditi svojemu načinu dela in svojemu sistemu, z začetkom nove sezone pa naj bi mu bil pripravljen ponuditi neprimerno pomembnejšo vlogo ter neprimerno več priložnosti.
Peščica je pripravljena iti celo dlje in zagotavlja, da se bo Kolumbijec znašel v središču zasedbe Chelseaja za tekmovalno obdobje 2015/16. Toda precej bolj verjetno se zdi, da ima prav večina, ki pravi, da je Jose spremenil mnenje in se oddaljil od Srečka. Ter hkrati napoveduje, da je Juanova zgodba na Otoku praktično že končana in da se bo po hitrem postopku vrnil tja, kjer bi ga sprejeli z odprtimi rokami.
Če kje, potem vanj še vedno verjamejo tudi v »Katančevi« Italiji in precej klubov (Juventus, Inter in Roma pred vsemi) se je javno ali prek virov oglasilo z zanimanjem za njegove usluge. Sploh izposoditi bi si ga bili pripravljeni v trenutku, odškodnina bi bila malce večja težava. Primerna so seveda ugibanja, ali smo na to točko prišli po krivdi selektorjevega ljubljenca, slovitega Joseja, angleškega nogometa ali koga oziroma česa četrtega.