Primer Balotelli: Izgubljena stava z zdravim razumom

Za njim nikakor ni bila najboljša sezona. Če smo povsem konkretni, je bil Mario Balotelli v tekmovalnem obdobju 2013/14 v dresu Milana – gledano strogo statistično – natanko dvakrat slabši kot v predhodni polovici sezone, ki jo je na San Siru odigral neposredno po prestopu iz Manchester Cityja. Toda kljub temu je nogometaš, rojen leta 1990, prišel na svetovno prvenstvo v Brazilijo kot eden velikih zvezdnikov. Ne samo italijanske izbrane vrste, temveč celotnega tekmovanja. In čeprav so bili, kot je bilo pri Balotelliju v navadi, občutki mešani, je potomec ganskih prebežnikov in posvojenec bogate družine iz Brescie nastope na mundialu začel povsem v skladu s svojim statusom enega najboljših evropskih napadalcev.

Bil je brutalno, nečloveško vroč in vlažen dan v Manausu sredi Amazonskega deževnega gozda, in čeprav se nam še vedno zdi nestvarno, smo bili zraven. In čeprav se še vedno zdi neresnično, da so tedaj, tam in v takih okoliščinah odigrali tekmo, so v resnici jo. Še več, Italija in Anglija sta v nemogočih razmerah uspeli odigrati odlično srečanje, Balotelli pa je bil na klasičnem derbiju evropskega reprezentančnega nogometa najboljši posameznik. Dosegel je zadetek za italijansko zmago, nizal odlične akcije in prav mogoče je, da so se predstavniki Liverpoola vanj (dokončno) zagledali ravno tedaj.

Srečanje so zagotovo spremljali, pa ne le zaradi pripadnosti Angliji in angleškemu nogometu; v otoški zasedbi je igrala cela kopica igralcev tega kluba, ki pa se je pod bremenom krutega zaključka klubske sezone izkazala neprimerno slabše kot gora mišic v italijanskem napadu.

TEORIJE, ZABLODE IN POLOMIJE
Ko so ga spremljali, so očitno (dokončno) ocenili, kako velik potencial se skriva v napadalcu, za katerega je bilo tedaj že jasno, da bo znova menjal klubsko okolje. In ko jih slaba Marieva nastopa na prihodnjih dveh tekmah nista odvrnila od tega, so naredili napako, kakršno so pred njimi naredili tako predstavniki Milana kot predstavniki Manchester Cityja. Verjeli so, da se lahko stvari spremenijo in da lahko odlične predstave postanejo stalnica, vse ostalo pa izjema, a so se tudi oni pošteno ušteli.

"Gre za izgubljen primer. Dvignil sem roke in z njim ne želim več imeti opravka," je spomladi dejal Jose Mourinho, ko je še vodil Inter in potem ko je s tedaj še najstniškim Balotellijem poskusil vse mogoče. Čeprav sloviti portugalski strateg v odnosih z igralci ni vselej zadel v polno, njegove besede danes delujejo kot besede najbolj nezmotljivega preroka. Enako pa velja za odločitev milanskih črno-modrih, ki so v teoriji imeli v rokah skrajno talentiran dragulj, v praksi pa so poslušali Portugalca, četudi jih je tisto poletje zapustil.

Ocenili so, da gre za preveč svojeglavega, preveč vročekrvnega in premalo konstantnega nogometaša, da bi bilo mogoče z njim graditi prihodnost. Po številnih očitkih in kar nekaj točkah, na katerih so različni ljudje tej potezi pripisovali različno stopnjo zgrešenosti, pa se danes odločitev zdi neprimerno boljša od odločitve treh klubov, ki so razmišljali drugače in poskusili nekaj drugega.

Manchester City se je trudil poltretje leto, in čeprav je bilo posebej na začetku nekaj uspešnih obdobij, je bila pod črto velika polomija, ob kateri so visokoleteča pričakovanja tarča posmeha. Ko je Milan iskal razloge zanjo (torej za to polomijo), je tako kot nekateri nevtralni opazovalci ponosno menil, da se resnica skriva v teoriji o ljubezni do rdeče-črne barvne kombinacije.

ALI SE BO ŠE KDAJ POJAVILO?
Saj veste, Balotelli naj bi po tej teoriji spravljal v obup odgovorne pri Interju, da bi izsilil prodajo v tujino. In da bi se, da bi bila mera polna, nekega dne vrnil v Italijo ter zaigral za klub, za katerega je navijal kot otrok. Slišati je bilo filmsko, po izjemnem Marievem začetku v majici Milana se je pozimi leta 2013 tako tudi zdelo, a se je v prihodnjem letu povsem razvodenelo in pripeljalo v položaj, v katerem je Balotelli s predstavo v Manausu vnovič iskal novega delodajalca. In ga našel v podobi Liverpoola.

Kakšna Italija neki, v mestu Beatlov so zadevo obrnili na glavo in svet prepričevali, da Mario v resnici potrebuje vrnitev na Otoku. Bili so manj prepričljivi od predhodnikov, preteklo poletje je bilo skeptikov še precej več kot kadarkoli prej. In kot se je izkazalo, so naredili še večjo neumnost kot vsi, ki so Balotelliju ponudili priložnost pred tem. V nedavno končani sezoni je Italijan zabil en sam ligaški zadetek, ostal brez reprezentance, ostal pa je tudi brez (skorajda) vsega drugega. Tudi Liverpool ga noče več in zdaj prvič ni podobno velikega kluba, ki bi bil pripravljen staviti z zdravim razumom.

Trabzonspor in Bešiktaš ga vabita v Turčijo, nekoliko anarhična Sampdoria s čudaškim predsednikom razmišlja o novi italijanski avanturi, pravega prostora pa pod resnim nogometni soncem za skorajšnjega 25-letnika ni več. In veliko vprašanje je, ali se bo še kdaj pojavilo. Prav mogoče je, da je stava dokončno izgubljena in da bo nogometaš z nespornim talentom, ki je svoj vrhunec dosegel z dvema zadetkoma v polfinalu Eura 2012 proti Nemčiji, ostal v breznu lastne muhavosti. Da ne uporabimo močnejših besed, ki bi si jih, potem ko smo mu več let stali ob strani in ga skušali razumeti, nespametni mladec vsekakor zaslužil.