V pričakovanju finalnega obračuna o zmagovalcu na mestnih ulicah in na tribunah ni moglo biti dvoma. Čeprav je bil Berlin kajpak zaznamovan tudi s črno-belo kombinacijo, pa je bilo barv Barcelone videti več, bile so bolj vseprisotne, predvsem pa so bili vanje odeti navijači bolje organizirani in glasnejši. Nemška prestolnica je nedvomno utripala predvsem v katalonskih ritmih in nič drugače ni bilo ne z okolico kultnega olimpijskega stadiona ne z njegovo notranjostjo.
Privrženci stare dame so delovali mnogo bolj individualno in tiho, kot bi se obračuna z mogočnih ter visoko favoriziranim nasprotnikom bali, na drugi strani je prevladovala evforija navajenosti na velike uspehe na največjih odrih. In kar nekako v takem duhu je zadihala tudi zelenica, potem ko so na njej opravili z otvoritveno slovesnostjo in obveznimi procedurami. Pa ne le zelenica, tudi semafor, na katerem sveti izid in ki ni dolgo ostal pri začetnih 0:0.
Najprej je na desni strani torinske zadnje vrste zamudil Stephan Lichtsteiner, to pa je sprožilo efekt drsnih vrat in sosledja dogodkov, ki so sledili, ni bilo mogoče ustaviti. Neymar je mojstrsko našel Iniesto, Barcin kapetan prav tako mojstrsko Ivana Rakitića v sredini in hrvaškemu vezistu ni bilo težko (če je v finalu lige prvakov sploh mogoče uporabiti ta izraz) z zadetkom zaključiti resnično izjemne akcije. Gianluigi Buffon ni imel nobenih možnosti.
Stara dama je tako kljub resnim bolezenskim znakom v podobi zaostanka in podrejenosti ostala pri živih, natanko to pa je potrebovala za umiritev, za nov zrak v pljučih in za poskus vzpostavljanja ravnotežja. Uspešen poskus. V nadaljevanju prvega polčasa je bila enakovredna, priigrala si je nekaj tistih položajev, ki jim radi rečemo pol priložnosti, in bi z nekaj sreče lahko iztržila tudi kaj več. Pa ni, na odmor je odšla z grehom iz 4. minute.
Ob tem je bila zelo zanimiva podoba prvega zvezdnika tekme Lionela Messija, ki je tekmo začel z očitnimi ponovnimi želodčnimi težavami in je prve pol ure srečanja tako v napadu kot v obrambi dobesedno prehodil. Z malce pretiravanja je tedaj Barca igrala skorajda z igralcem manj, imela zaradi tega več težav kot zaradi česarkoli drugega in postavljalo se je zanimivo vprašanje, kako bo s tem po odmoru, na katere je Argentinec vendarle odšel vidno prebujen.
Še bolj temu podoben je bil videti na začetku drugega polčasa, prav njegova nova energija je Kataloncem dala zagon za začetek in še hitreje kot v prvem polčasu so si ustvarili izjemno priložnost. Jordi Alba bi moral zadeti ali podati za 2:0, odločil se je za poskus prvega, tresenje mreže pa mu je z novim sanjskim posredovanjem preprečil Buffon. Na tej točki je Barca že lahko začela obžalovati zapravljeno, Gigijeva posredovanja pa so dobila potencial izjemne pomembnosti.
Z drugimi besedami, žogo je porinil le kratko predse, tam pa je bil odlično postavljen veliki junak Juuventusovega napredovanja v finale Alvaro Morata. Izognil se je nedovoljenemu položaju, bil ves čas pripravljen na možnost takega razpleta akcije in ukrepal povsem hladnokrvno, ko je do njega prišlo. Leto dni poprej smo ga s tribun lizbonskega Luza spremljali, ko je kot rezervist Realu pomagal do preobrata, tokrat smo na drugem koncu Evrope videli njegov zadetek za 1:1.
Ravnovesje na igrišču je bilo s tem vzpostavljeno, končno pa je prišlo tudi do navijaškega ravnovesja, za katerega so poskrbele precej opogumljene črno-bele množice. Vse pogosteje so celo preglasile katalonske, sploh ob dobrem nadaljevanju Juventusa, ki je kot prvi prišel do priložnosti za vodstvo 2:1 (iz ugodnega položaja je slabo streljal Paul Pogba) in ki je bil s to priložnostjo temu vodstvu nekaj časa bližje, kot je bila Barca ponovni prednosti.
Pri čemer nekaj časa v tem primeru pomeni do 68. minuti, torej do polovice drugega polčasa. Tedaj je Messi ob dejstvu, da še vedno ni bil tisti pravi, dokazal, da so težave res za njim in je obrambo stare dame razklal s svojim tipičnim prodorom. Igralce je puščal za seboj, prišel do položaja za strel in zelo dobro sprožil. Približno tako dobro kot rojak Tevez, kajti tudi v tem primeru se je zgodilo nekaj podobnega. Buffon je bil uspešen, a premalo in žogo je v mrežo poslal Luis Suarez.
Sodnik za vrati je videl dobro, sploh ker je dotik z roko odločilno vplival na potovanje okroglega usnja v mrežo, ni pa to Juventusu prineslo nič več od lažnega upanja. Njegovi napadi v lovu na izenačenje so bili namreč prešibki in premalo konkretni. Še najbližje vnovičnemu izenačenju so Torinčani prišli v 87. minuti, a po lepi akciji žoga ni prišla do Pogbaja, ki bi v nasprotnem primeru iz idealnega položaja zagotovo zadel.
S tem Neymarjeva nespretnost Barce ni drago stala, pravzaprav zanjo ni plačala ničesar. Brez pretiranih težav je tekmo pripeljala do konca in bi na njej slavila tudi če Neymar v zadnjih sekundah ne bi prišel do svojega zadetka iz protinapada. Pod črto precej zasluženo (nikakor pa ne samoumevno) prišla do prvega evropskega naslova po letu 2011 in tretjega od vključno leta 2009, ko si je tudi nazadnje na glavo poveznila trojno krono.
