Toda če obstaja nogometaš, ki ga Juventus v luči sobotnega finala lige prvakov lahko po več kriterijih postavi nasproti svetovnim superzvezdnikom v vrstah Barcelone, potem je to zagotovo kontroverzni argentinski napadalec Carlos Tevez, ki se je v Torinu ustalil precej bolj kot kjerkoli do zdaj in je brez konkurence najmočnejši ofenzivni adut črno-belih.
Kolikšen je bil potencial nogometaša, ki se je pred 31 leti rodil v Buenos Airesu in že kot najstnik veljal za velikanskega talenta izjemnih razsežnosti? Američani bi temu vprašanju rekli vprašanje za milijon dolarjev, v zadnjih letih smo si ga postavili že neštetokrat, jasnega odgovora nanj ni in ga verjetno nikoli ne bo. Jasno je le nekaj: potencial je bil precej večji od vsega, kar je Tevez na svoji poti dosegel in kar danes pomeni v nogometnem svetu.
Ob tem bi na prvo žogo lahko razmišljali o tem, da so ga močno zaznamovale napačne poslovne odločitve, zaradi katerih je bil njegov prihod v Evropo eden najbolj nenavadnih v zgodovini in zaradi katerih je potreboval kar nekaj časa, da se je otresel slovesa orodja za pranje denarja. Toda vedeti je treba, da je Carlos rodno Argentino zapustil v poslovnem paketu, v katerem je bil še en odličen nogometaš, ki je odšel po povsem drugačni poti, se precej bolj približal (morda ga celo dosegel) svojemu potencialu in dosegel mnogo več.
Saj veste, čudna menedžerska združba je Teveza v sumljivo okolje brazilskega Corinthiansa poslala skupaj z nekom po imenu Javier Mascherano, skupaj pa sta se tudi v še bolj sumljivih okoliščinah preselila k londonskemu West Hamu. In ko je iz greznice začelo bruhati tisto, kar je tam pač po navadi, se je robustni obrambni vezist s kombinacijo talenta, pridnosti, delavnosti, preudarnosti in karakterne mirnosti znal znajti. Ogradil se je od nečednih poslov, jih hitro pustil za seboj, sodeloval s svojim naslednjim klubom Liverpoolom pri ureditvi vseh potrebnih papirjev in iz sebe naredil uglednega nogometaša z zavidanja vredno kariero. V Liverpoolu je pustil izjemno globok pečat, bil ves čas zelo pomemben član argentinske izbrane vrste in v pravem trenutku odšel na še višjo klubsko raven ter tam za potrebe nastalih okoliščin tudi zamenjal igralni položaj.
Usoda je hotela, da bo v soboto stal na drugi strani velikega berlinskega finala, potem ko je od leta 2010 z Barcelono osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in tudi v zgodovinskem kontekstu ponosa Katalonije postal zelo pomemben element. Uvodne evropske težave torej ne morejo biti izgovor in tudi zaradi Mascheranovega primera je kristalno jasno, da je Teveza ves čas ustavljalo predvsem nekaj drugega. Po vsej verjetnosti tisto, zaradi česar se je sprl s svojim rešiteljem iz krempljev West Hama, Manchester Unitedom, in zaradi česar se je sprl tudi z mestnim tekmecem Manchester Cityjem, kamor je prebegnil v želji po maščevanju. Vmes pa je bil v slabih ali še slabših odnosih tudi z nekaj argentinskimi selektorji.
A čeprav Carlos v Berlin prihaja s tako dediščino in s tolikokrat omenjenim nedoseženim potencialom, mu je na tej točki vendarle najbližje oziroma še nikoli ni bil videti tako zelo miren in tako zelo zadovoljen, po drugi strani pa v kontekstu evropskega nogometa še nikoli ni bil tako zelo pomemben in tako zelo uspešen. Pred dvema letoma je bil po hudem sporu po Cityju na morda najnižji točki in vprašanje je bilo, ali bo v Evropi sploh dobil primeren angažma ali se bo že sredi najboljših nogometnih let prisiljen vrniti v Južno Ameriko.
Pri čemer je ta beseda prisiljen precej relativna, kajti hkrati se ni bilo mogoče znebiti občutka, da bi nogometaš, ki je imel v Angliji veliko težav z domotožjem in depresijo, še najrajši ponovno zaigral v Argentini. V teh okoliščinah je bilo spogledovanje s Tevezom tvegano in resno načrtovanje nehvaležno, toda Juventus je še dlje od tega, pri tem pa mu je uspelo sestaviti ponudbo in okolje, ki sta Argentinca prerodila.
Že v prvi sezoni je bil izjemen, statusu enega najboljših nogometašev v italijanski serie A pa je v tem tekmovalnem obdobju dodal še status resnega akterja v ligi prvakov. Bolj miren kot kadarkoli, manj problematičen kot kadarkoli in bolj zanesljiv kot kadarkoli je na poti do velikega finala odigral izjemno pomembno vlogo, Juventusa brez njegove neskončne energije in stalnega ogrožanja nasprotnikovih vrat pa si tudi v Berlinu ni mogoče predstavljati.
Oziroma predvsem v Berlinu, kajti, kot smo že nakazali, ima Juventus kopico obrambnih in taktičnih adutov, hkrati pa lahko nasproti Luisu Suarezu, Neymarju in Lionelu Messiju stara dama postavi le enega nogometaša, ki je v trenutni formi sposoben vsaj podobnih akcij in potez. Takih, ki so ga tudi končno vrnile v argentinsko izbrano vrsto, kjer bo kot Messijev soigralec kmalu po berlinskem obračunu zaigral na južnoameriškem prvenstvu v Čilu
