Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
04.06.2015 13:45:43
Deli članek:

Saj veste, kako in za koga

Profimedia

Mnogi udeleženci sobotnega finala lige prvakov s seboj nosijo zanimive zgodbe, pri čemer zgodba bočnega branilca Barcelone Danija Alvesa zagotovo spada med najbolj posebne. Brazilec bo peti naslov evropskega prvaka skušal priigrati klubu, s katerim se gleda prek puškine cevi in ki ga bo po koncu tekme leta skoraj zanesljivo zapustil ter v karieri obrnil povsem nov list.

Josep Guardiola se je, ko je kot skoraj popoln trenerski novinec poleti leta 2008 sestavljal svojo sanjsko ekipo, v prvi vrsti zanesel na produkte Barcelonine mladinske šole. Moštvo je v naslednjih letih postalo njen spomenik, kot tako je v več pogledih pisalo zgodovino, predvsem en nogometaš pa se je vanj vključil kot povsem naraven del, čeprav je tisto poletje prišel po drugačni, za moderne nogometne čase najbolj običajni poti.

Guardiola je potreboval bočnega branilca, ki bi se idealno vklopil v njegovo zgodbo in ki bi bil v tej zgodbi v resnici vse kaj drugega kot branilec. Hitrega, neutrudnega, prodornega, uspešnega tudi v vlogah strelca in, predvsem, podajalca. Alves, ki je v predhodni sezoni zablestel v Sevilli, je bil brez dvoma najboljša izbira in pod črto tako Guardiolovega štiriletnega obdobja kot celotnih zadnjih sedmih let se je izkazal za zadetek v polno.

V najboljših časih je bil najpogostejši podajalec pri neštetih zadetkih Lionela Messija, bil je eden od simbolov velikanskih uspehov in tudi dosegel za branilca neverjetno stopnjo priljubljenosti. Toda v klubu, ki je znan po zelo zapletenih odnosih in po posledičnih težavah s svojimi zvezdniki, je postal eden v nizu tistih igralcev, ki so na tem področju naleteli na nepremostljive ovire in skupne prihodnosti s ponosom Katalonije niso videli na najgrši mogoči način.

Ni povsem jasno, kaj vse je v zadnjih letih šlo narobe, ko so se nogometaš in klubski predstavniki pogovarjali o tem, ali bi sodelovali tudi po letošnjem izteku aktualne pogodbe. Toda nobenega dvoma ni o tem, da je šlo narobe marsikaj in da je šlo narobe zelo. Večina vezi je popokala že po letu dni, v letošnji sezoni z novim trenerjem in z novo šampionsko ekipo pa je v teh odnosih ostalo vse po starem oziroma se je še poslabšalo.

NEIZBEŽNO SLOVO?
Verjetno bo Alves še več povedal po sobotni tekmi in bo takrat znanih več podrobnosti, je pa že zdaj povedal veliko in so vsaj na ravni dejstev znane najbolj pomembne stvari. Po Brazilčevih besedah je glavni junak pričujoče zgodbe še vedno z dušo in telesom član te ekipe (dvestoodstotno, kot je dejal), zato pa klubu pripada le kot črka na papirju in niti drobec več. Barcelona ga menda ne spoštuje, z njo ne želi imeti ničesar in nemogoče si je predstavljati scenarij, po katerem si v naslednjih dneh (ali največ tednih) ne bi kot prost igralec brez odškodnine poiskal novega delodajalca.

Kljub nezanemarljivim 32 letom bo zagotovo šlo za delodajalca na najvišji ravni, prav mogoče pa je, da ga Dani že pozna in ga bo v naslednjih dneh zgolj razkril. Kakorkoli že, pred tem ga čaka še ena tekma v dresu Barcelone, šlo bo za vse prej kot običajno srečanje, verjetno pa ni treba posebej poudarjati, da svoj tretji finale lige prvakov pričakuje v resnično edinstvenih okoliščinah in z resnično edinstvenimi čustvi.

Kako je igrati za klub, ki mu po lastnih besedah ne pripadaš niti deset odstotkov? Kako je boriti se za to, da bi ta klub prišel do največjega mogočega uspeha in da bi s četrtim naslovom evropskega prvaka v zadnjih devetih letih dobil zgodovinske razsežnosti? Zagotovo vse prej kot preprosto in zagotovo je primeren pomislek, ali tak nogometaš svoje delo lahko opravi tako, kot bi ga opravil v drugačnih razmerah.

Toda poznavajoč Alvesa in poznavajoč njegovo moštvo navijači vendarle ne bi smeli imeti razloga za skrb. O tisti dvestoodstotni pripadnosti namreč ni mogoče dvomiti, nadalje pa ni mogoče dvomiti o tem, da bo za svoje kolege (celo tovariše, če nam dovolite to pomenljivo in lepo besedo) pripravljen narediti prav vse. Za osebni uspeh in za uspeh moštva, ki resnično diha kot eden, se bo zagotovo potil do skrajnosti in bo, če bo to potrebno, tudi krvavel.

Veselje klubskih veljakov, ki so se mu tako zelo zamerili, bo pač postranska škoda, ki jo je pripravljen sprejeti v zameno za neskončno srečo fantov, od katerih se bo nato primoran posloviti.