Jevgen Konopljanka bo za Dnipro odigral še največ dve tekmi, o tem ni niti najmanjšega dvoma. Nocoj se bo v Varšavi s Sevillo boril za naslov v ligi Europa, nato ga v soboto v sklepnem krogu ukrajinskega prvenstva čaka gostovanje pri moštvu z imenom Hoverla. Natanko mesec dni pozneje pa mu bo pogodba s klubom, katerega član je že skoraj desetletje, nepreklicno potekla. In ker gre za trenutno najboljšega ukrajinskega nogometaša, ki ga izjemno cenijo tudi drugod po Evropi, kakšno podpisovanje novega dogovora o sodelovanju seveda ne pride v poštev.
Tak položaj je za nogometaše, ki prihajajo iz manjših lig, precej neobičajen, kajti v teh ligah je preživetje po navadi odvisno prav od zaslužkov pri prodaji igralcev v tujino. Še toliko bolj nenavaden pa je, ker gre za igralca in njegov matični klub, v katerem velja skoraj za legendo in ki ga je celotno odraslo življenje nosil v srcu. Zadeva je zato do zdaj dvignila kar veliko prahu in je temu primerno zanimiva, vse skupaj pa izhaja iz dobro leto starega zapleta.
Konopljanka je imel kot zelo cenjen 24-letni ofenzivni vezist januarja lanskega leta na mizi zelo mamljivo ponudbo angleškega velikana Liverpoola, ki se je tedaj celo boril za naslov v premier ligi. Priložnost je bila resnično izjemna, tudi ukrajinskemu klubu so Angleži ponudili vsega zavidanja vreden znesek (prek 20 milijonov evrov) in prestop se je zdel na pomolu. In bi se tudi zgodil, če ambiciozni predsednik kluba Igor Kolomiski ne bi imel zelo velikih načrtov. Dnipro je želel popeljati do kakega zgodovinskega uspeha in je bil v skrajnem primeru Konopljanko pripravljen prodati ob koncu prejšnje sezone, s tem pa si je nakopal precejšen gnev nogometaša, ki se je sčasoma odločil za precej neprijetne povračilne ukrepe. Ko so se stvari obrnile tako, da mu je najbolj ustrezalo v Dnjepropetrovsku ostati še dodatno tekmovalno obdobje in si nato novega delodajalca poiskati kot prost igralec brez odškodnine, se je odločil natanko za to.
In kaj smo s tem dobili? Jasno, na eni strani jeznega igralca, željnega nekakšnega maščevanja, in na drugi strani tudi jezen klub, ki se z izgubo nogometaša brez enega samega evra (ali funta) zaslužka preprosto ni želel sprijazniti. Pravzaprav se še vedno ni in pravzaprav tudi igralčevo obžalovanje ni usahnilo, a vendar sta skupaj nekako prišla v položaj, v katerem sta oba zadovoljna.
Čeprav ujeti nogometni ptiči pogosto ne prinesejo želenega in se jim mnogi klubi rajši izognejo za vsako ceno, je s tem ptičem drugače. Ščinkavcem, če smo povsem natančni, kajti priimek Konopljanka v ukrajinščini dobesedno pomeni to vrsto ptiča. Ta Ščinkavec je zelo profesionalno do konca odigral sezono, v kateri je Dnipro pustil dober vtis v ligi Europa in navdušil z drugim mestom v domačem prvenstvu, iz katerega je napredoval v kvalifikacije za ligo prvakov. Ko se je odločil ostati še eno leto, pa je stvar še nadgradil. Čeprav se je začelo z bolečim neuspehom v omenjenih kvalifikacijah, gre ob odličnih Jevgenovih predstavah Dnipru tudi letos zelo dobro v ukrajinskem prvenstvu in je krog pred koncem še vedno v igri za drugo mesto. Sicer z malo možnostmi, a vendarle. Predvsem pa je po razočaranju v ligi prvakov evropsko sezono odlično nadaljeval v ligi Europa in v tem tekmovanju prav na Konopljankovih krilih piše zgodovino.
Danes bo igral svoj prvi evropski finale, in četudi bi na tekmi v Varšavi na koncu ostal praznih rok, bi ostal izrazito sladek priokus nečesa zelo velikega. Navsezadnje je Dnipro v teh težkih časih izgnanstva sprva igral svoje evropske tekme pred skoraj praznimi tribunami, nazadnje pa ga je do podviga na povratnem polfinalnem srečanju z Napolijem popeljalo več kot 60 tisoč gledalcev. Večinoma ni šlo za njegove navijače v pravem pomenu te besede, toda klubu je ranjeno državo uspelo združiti do te mere, da so zanj navijali in da zanj navijajo vsi. Prvemu zvezdniku ekipe je tako uspelo nekaj, ob čemer je zamera povsem splahnela in ob čemer bodo njegov odhod brez odškodnine vendarle prenesli brez pretiranih negativnih čustev. Jasno, še toliko bolj, če bi ukrajinski ekipi nocoj uspel še zadnji korak do večnosti. Hkrati pa si je 25-letni Ukrajinec dokončno naredil ime na mednarodni sceni in bo zagotovo že kmalu lahko izbiral med uglednimi snubci. Celo če bi bilo treba kaj plačati, bi se na njegovem naslovu oglasil marsikdo. Brez pogodbene vezanosti pa bosta vrsta še občutno daljša in izbira občutno večja.
