"To je moja končna odločitev in bila je težka. Moje telo in moja glava sta mi rekla, naj se poslovim. Potrebujem spremembe, v Katarju pa imajo dober projekt. Za Al Sadd sem podpisal dvoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja za še eno sezono. Barcelona mi je ponudila podaljšanje pogodbe do leta 2018, toda odločitev sem že sprejel. Rad bi se zahvalil navijačem, da so vzklikali moje ime v zadnjih tednih, upam, da jih nisem preveč razočaral. Upam, da se bom še vrnil, kot trener, športni direktor ali karkoli drugega," je po 17 sezonah Barceloni v slovo pomahal izkušeni vezist.
Že tako ali tako je bilo v zraku le nekaj skorajda zanemarljivih drobcev negotovosti, pravzaprav je bilo vprašljivo le to, na kakšen način se nameravajo zadeve lotiti pri ponosu Katalonije. Na začetku tedna se je začelo šušljati o dorečenem scenariju, najbolje obveščeni viri pa so ga včeraj praktično potrdili. Barcelona kot taka je sicer uradno potrdila zgolj to, da bo redno tiskovno konferenco ob četrtkovem treningu izkoristila za poseben nastop 35-letnega serijskega osvajalca lovorik tako s katalonskim klubom kot s špansko izbrano vrsto. Če je beseda zgolj sploh na mestu, kajti z malce poznavanja ozadja je klub napovedal praktično vse. Kakorkoli že, katalonski mediji z najboljšimi informacijami so šli še korak dlje in razkrili skorajda celotno sliko.
Sicer pa je bil Xavi zelo blizu slovesa že pred natanko enim letom, ko so mu nekateri celo že pomahali. Nekaj let je igral na zelo visoki ravni in se potem za nekaj nepozabnih sezon skokovito dvignil nad vse, a ker se je to zgodilo precej pozno, je njegova krivulja tudi zelo hitro padla. In ko v prejšnji sezoni ni bil niti bleda senca z naskokom najboljšega vezista iz predhodnih tekmovalnih obdobij, se je odhod resnično zdel neizbežen. Na koncu so se tako nogometaš kot klub odločili drugače in sodelovanje podaljšali še za eno leto, pri čemer je težko reči, kaj natanko so s tem želeli doseči. So se pa stvari obrnile tako, da so ne glede na namen zadeli v polno. Če bi odšel pred letom dni, to nikakor ne bi bilo na vrhuncu, temveč bi odšel kot junak v zatonu, na igrišču pa zaradi neuspehov Barcelone v vseh tekmovanjih kot poraženec. Čeprav je bila aktualna sezona zanj kot posameznika še nekoliko slabša in v tem pogledu o slovesu na vrhuncu lahko govorimo v še manjši meri, pa so po drugi strani stvari letos vendarle precej drugačne. Xavi je ostal v ekipi, ki so jo v tej sezoni spet uspešno preoblikovali v rušilno silo evropskega nogometa.
Ne glede na njegovo vlogo v njej pa je danes napovedal slovo kot zmagovalec in v tej vlogi tudi dobil sobotne ovacije prepolnega največjega evropskega stadiona. Barcelona se je vrnila na vrh španskega klubskega nogometa in spet postala državni prvak, zadnja domača tekma v tem tekmovanju pa je kot nalašč za slovo takšnega nogometaša. Da, marsikaj je bilo v zraku in vsekakor je obstajalo tveganje, da bi se obrnilo drugače. Toda z vidika tega, kar si eden najbolj navdušujočih nogometašev našega časa zasluži, se je vendarle obrnilo tako, kot je edino prav. Da bi bila mera polna, pa bo v dneh po slovesu Xavi tudi del ekipe, ki se lahko povzpne še višje in ligaškemu naslovu doda tako pokalnega kot evropskega. Če ji ne bo uspelo, Katalonec pravzaprav ne bo izgubil ničesar in ti zmagoviti dnevi ne bodo niti najmanj zbledeli. Če ji bo uspelo, pa bodo postali še toliko lepši in tako doživeli tudi najlepšo možno nadgradnjo.