Ob uspehih na domači sceni je ta dosežek podčrtal izjemno delo aktualne garniture nogometašev in njihovih nadrejenih, hkrati pa sprožil številne primerjalne razprave, ki se kajpak nanašajo na zgodovinski niz podvigov na prehodu iz prejšnjega v to desetletje. V kolikšni meri gre za dediščino tistih časov? Vprašanje je primerno, odgovori nanj pa se med seboj precej razlikujejo.
Povezave med tisto šampionsko zasedbo in trenutno, ki se je že močno približala (je tudi v finalu pokala in jo od državnega naslova loči zelo majhen korak), se kajpak ponujajo same od sebe. Po logiki dejstva, da gre za isti klub, bi se zagotovo pojavljale ne glede na vse, tudi če bi vmes preteklo štirideset ali petdeset let.
Nekaj bi se že našlo, pa čeprav bi šlo zgolj za primerjavo brez nekih resnejših vzporednic. Ker so od zadnjega evropskega naslova pretekla zgolj štiri leta in od konca zmagovite vladavine trenerja Josepa Guardiole še leto manj, so zadeve še toliko bolj vroče in razprave te vrste toliko bolj primerne. Sploh ob dejstvu, da je iz tistih časov ostalo še precej nogometašev, ki še vedno igrajo kar pomembne vloge, predvsem pa je ostal največji med njimi, še vedno najboljši igralec moštva in še vedno njegov prvi zvezdnik, Lionel Messi.
Preteklo je celo tako malo časa in podobnosti so na prvi pogled tako izrazite, da je trenutno dogajanje najlažje označiti za logično nadaljevanje takratnega, kar so mnogi tudi storili. Ti ljudje zasluge za podobo ekipe, ki je zlahka opravila z Bayernom in postala prvi finalist, v veliki meri pripisujejo prav Guardioli, to zasedbo imajo za neposredno naslednico tedanje in govorijo celo o biseru, pod katerim je še vedno mogoče najti dobro viden podpis celotne takratne garniture funkcionarjev in strokovnih delavcev.
S čimer se ne moremo strinjati oziroma smo prepričani, da je tako le na prvi pogled. Naj si bomo na jasnem, nesmiselno bi bilo trditi, da povezav ni ali da so povsem zanemarljive. Zagotovo ne gre zgolj za isti klub, gre za nadaljevanje projekta, ki so se ga lotili pred dobrimi desetimi leti in ki Barcelono postavlja med najboljše ekipe na stari celini. Gre za ogrlico, na katero so tedaj začeli nizati bisere, med katerimi je tisti iz obdobja med letoma 2008 in 2012 najlepši.
Tokratni uspehi pa nikakor niso del tega bisera, temveč so nekaj novega, celo povsem novega. O tem ne dvomimo niti malo in ta pogled smo pripravljeni zagovarjati do konca. Znotraj dolgoletnega projekta vztrajanja na evropskem vrhu ali tik pod njim je aktualna Barcelona povsem svoja, podnjo so v največji meri podpisane nove poteze in nov trener, to pa velja tako v dobrem kot tudi v slabem.
DRUGAČNA, BOLJ RANLJIVA, A IZJEMNA
Guardiolova Barcelona spomladi leta 2012 ni pomahala v slovo le zato, ker se je najuspešnejši trener tega kluba tedaj poslovil. Z njegovim slovesom je v veliki meri sovpadal (in se ni zgodil zaradi tega slovesa) zaton določenih mehanizmov, na katerih je vse skupaj temeljilo in po katerih bi zmagovito zasedbo iz tistega obdobja prav tako lahko poimenovali, če vam oznaka Guardiolova iz tega ali onega razloga ni najbolj všeč.
Že tedaj se ni bilo mogoče znebiti občutka, da je čas načel predvsem navezo Xavi Hernandez–Andres Iniesta v zvezni vrsti, od katere je bilo odvisno vsaj toliko. Ta občutek se je kmalu izkazal za še kako pravilnega, kajti potem ko sta z zadnjimi močmi popeljala Španijo do ubranitve naslova evropske prvakinje, je veteran Xavi padel za nekaj stopnic, sicer mlajši Iniesta pa se brez njega (morda zato, morda iz kakega drugega razloga) preprosto ni več znašel tako nezemeljsko dobro.
Ob tem padcu so se hitro izgubili tudi nekateri drugi nogometaši, ki so se prej hranili z zgodovinsko dominacijo v zvezni vrsti in ki brez niso več izstopali, pravzaprav so bili kar naenkrat tako zelo običajni.
Zaradi vsega tega preprosto ni šlo več naprej po isti poti, s tem se je bilo treba sprijazniti. Kot se je bilo sčasoma treba sprijazniti, da rešitev ne bo mogoče najti v nekakšnih umetnih naslednikih iz mladinskega pogona. Zaradi Xavija, Inieste in Messija (predvsem zaradi njih, ostali so bolj kot ne le skočili na njihov vesoljski vlak) je velika zvezdnica postala tudi Barcelonina akademija, povprek so ji napovedovali ekspresno proizvodnjo enako izjemnih nogometašev, a ves čas je bilo kristalno jasno, da gre za velike neumnosti.
O naslednikih iz zdaj že manj slavne La Masie ni ne duha ne sluha, na vrhu španskega in evropskega nogometa ni bilo mogoče ostati brez nekoliko spremenjene vizije in brez drugačnih potez, Barcelona je potrebovala nove rešitve, potrebovala je svežo kri od drugod. In ko so se tega zavedli, so na krilih odličnega poslovanja, ki je bilo posledica velikanskih uspehov, znali povleči prave poteze. Težko je reči, ali je bila prava poteza Luis Enrique in ali je bil pred tem slaba poteza njegov neuspešni predhodnik Gerardo Martino.
O tem bomo sodili pozneje, za zdaj pa ni nobenega dvoma o tem, da se je ravno pred to sezono pod vodstvom aktualnega trenerja nabralo dovolj novih mož, s katerimi je bilo mogoče zgraditi novo šampionsko Barcelono. Precej drugačno in za zdaj še vedno ne tako zelo rušilo, kot je bila tista Guardiolova. Ne premore namreč tako neusmiljene prevlade v zvezni vrsti, zanaša se na druge adute in nasprotnike lomi na način, s katerim je vendarle nekoliko bolj ranljiva.
Toda ob Messiju, ki je še vedno Messi, so se zložile odlične okrepitve, ob katerih gre spet nekoliko bolje tudi nekaterim staroselcem in s katerimi je ta ekipa izjemno močna, v tem trenutku verjetno celo najmočnejša v Evropi. Že zdaj je pravi biser, na treh tekmah (morda štirih, odvisno od razpleta španskega prvenstva) pa lahko še precej zraste in se še bolj približa največjemu sosedu na vse lepši (eni najlepših v moderni dobi) ogrlici.
