REAL - JUVENTUS: Dinastija in kalejdoskop leta 2006

Seveda razmišlja tudi korak dlje in se spogleduje s prvo ubranitvijo naslova po Milanu leta 1990, a glede na poraz z 1:2 na prvi tekmi bo treba lepo počasi. Še posebno ob dejstvu, da imajo Torinčani kajpak svoje načrte, in to visokoleteče.

Zgodba je znana, liga prvakov je tako imenovanim dinastijam nenaklonjena do te mere, da jih je povsem izkoreninila. Vsaj v pravem pomenu besede jih to tekmovanje z aktualnim imenom in v aktualni obliki preprosto ne pozna, kajti po revoluciji evropskega klubskega nogometa leta 1992 je branilca naslova vselej nasledila kaka druga ekipa.

Barcelono Marseille, Marseille Milan, Milan Ajax, Ajax Juventus, Juventus Borussia in tako naprej vse do lanske pomladi, ko je kraljevi klub iz španske prestolnice v Lizboni nasledil münchenski Bayern. Nekaj ekipam je uspelo slaviti v razmiku dveh sezon, še manj se jih je (oziroma bi bila, kot smo poudarili že v uvodu, primernejša dvojina) v vlogi aktualnih prvakov prebilo do velikega finala in se podvigu približalo zgolj na korak, to pa je tudi vse.

Veliki met ni uspel nikomur, celo tista z enim manjkajočim korakom v resnici nista bila blizu, preostali pa kajpak še toliko dlje. Dinastija je postala nekakšna obsesija; vsaj dinastija v pomenu dveh zaporednih zmag, če že ne ponovitev daljših zmagovitih nizov iz obdobja tekmovanja z drugačno obliko in drugačnim imenom. Real pa je v tej zgodbi začutil poslanstvo, ki izhaja iz dolgoletnega statusa najbolj trofejnega kluba na evropski sceni.

Navsezadnje se je organizirano potegovanje za naslov najboljšega kluba na stari celini začelo s petimi zaporednimi slavji belega baleta, kar je seveda še danes najdaljša dinastija in kar hkrati pomeni, da so bili Madridčani ves čas na vrhu večne lestvice. Skoraj pet desetletij pozneje so kot prvi tudi prilezli do okroglih desetih lovorik in tudi zaradi tega imajo občutek, da bi se zgodovinska ubranitev naslova v ligi prvakov prav njim podala bolje kot komurkoli drugemu. 

Pravzaprav so o tem glasno razmišljali že precej pred desetim skokom na vrh, in sicer v obdobju med letoma 1998 in 2002, ko so trikrat postali evropski prvaki, a kajpak nikoli zaporedoma. Je pa ta tema tedaj bila deležna manjše pozornosti, kajti ni še preteklo dovolj časa za kakršnokoli evforijo ali obsesijo. Zdaj gre za eno od osrednjih debat, ki se na tak ali drugačen način odpira vsako leto in ki se je z Relovim prebojem v polfinale še dodatno okrepila, a je v njej prišlo do zasuka.

V Madridu so se namreč po žrebu polfinalnih parov že videli v finalu, zdaj pa je seveda nekoliko drugače. Predvsem zaradi zaostanka, ki ga je aktualni prvak pridelal v Torinu in zaradi katerega je že samo po sebi nemogoče ohraniti tako ignorantski odnos. A tudi zato, ker se celo najbolj nekritičen del navijačev kraljevega kluba zelo dobro zaveda trenutnega položaja, v katerem je Real precej oddaljen od forme, ki bi mu v kakršnihkoli okoliščinah (kaj šele ob zaostanku) dovolila pogledovanje proti ubranitvi naslova.

Ob porazu v Torinu je Real na zadnjih tekmah komaj odnesel celo kožo iz Seville in praktično zapravil možnosti za španski naslov na srečanju z Valencio, tako da nocojšnjo misijo začenja s precejšnjo mero negotovosti. Sicer s hitro pozdravljenim Tonijem Kroosom in s težko pričakovanim povratnikom Karimom Benzemajem, a vendar v okoliščinah, ki tako dinastijo kot z njo povezano poslanstvo postavljajo pod nezanemarljiv vprašaj.

ZANJU, A TUDI ZA MNOGE DRUGE
Del teh okoliščin je vsekakor tudi Juventus, ki je na prvi tekmi opravil v skladu z lastnimi željami in ki je ob drugačnem poslanstvu prepričan, da gre lahko nocoj še korak dlje. Pri tem Torinčani igrajo za celoten italijanski nogomet, ki se je v zadnjih letih znašel na zelo nizki točki in ki ga je Evropa v luči boja za evropski naslov nehala jemati resno.

Kljub serijskim državnim naslovom tudi stara dama pri tem ni bila izjema, že njena uvrstitev v finale (kaj šele naslov) pa bi lahko predstavljala nujno potrebno izhodišče za vstajenje iz pepela. Še v večji meri Juve igra zase in za svojo veliko evropsko vrnitev po potopu zaradi vpletenosti v slovito afero calciopoli. Na domačem odru so se črno-beli vrnili zelo hitro, na mednarodni sceni je šlo počasneje, po splošnem prepričanju pa bi uvrstitev v veliki finale lige prvakov že predstavljala skoraj popolno povrnitev ugleda iz obdobja pred letom 2006.

Letom, ki v pričakovanju današnjega dvoboja nima posebne vloge le zaradi Juventusa kot takega, ki jo je tisto poletje v omenjeni aferi skupil najhuje. V določenem pogledu je bila tedaj omadeževana celotna Italija, hkrati pa je taisto poletje prineslo enega največjih nogometnih uspehov naših zahodnih sosedov, ki prav tako ni brez povezave z nocojšnjim obračunom. Celo daleč od tega. 

Berlin bo eno največjih tekem v nogometnem svetu gostil prvič po ravno devetih letih in seveda je v finalu svetovnega prvenstva leta 2006 slavila Italija. Gianluigi Buffon in Andrea Pirlo sta bila zraven, zanju bi vrnitev v nemško prestolnico predstavljala še nekoliko več, veliko simbolno (a tudi dejansko) vrednost pa bi imela še za marsikoga.

Juventus in Italija iz tega dejstva črpata še dodaten navdih in še dodaten motiv, ob seštevku vseh dejavnikov pa se ni mogoče znebiti občutka, da bo stara dama na stadionu Santiago Bernabeu svojo kožo prodajala zelo drago. In nikar ne bodite preveč presenečeni, če je pod vodstvom odličnega taktika Massimilana Allegrija, ki se že nekaj časa posveča zgolj pripravam na to tekmo, na koncu sploh ne bo prodala.