Jasno, nasprotnika v neposrednem boju za najbolj prestižno klubsko lovoriko, ki ga bo 6. junija gostila nemška prestolnica. Nekaj več napetosti vlada v pričakovanju jutrišnje odločitve, kar pa ne pomeni, da lahko pred današnjo odmahnemo z roko in brez zadržkov razglasimo potnika v Berlin.
Zmaga 3:0 na prvi tekmi pogosto pomeni, da je povratno srečanje komajda vredno ogleda. Čeprav so se v zgodovini evropskih pokalov taki preobrati že dogajali (ne ravno pogosto, a vendarle), jih po navadi jemljemo kot izjeme, ki potrjujejo pravilo, ter ne dovolimo, da bi vplivali na naše poglede in pričakovanja. Ti se pogosto vrtijo okrog besede formalnost in seveda nam je tudi v tem primeru prišla ne misel vsaj nekajkrat.
Pravzaprav se ji ni bilo mogoče izogniti že neposredno po koncu dvoboja na stadionu Camp Nou, ko so nogometaši Bayerna igrišče zapustili povsem poklapani, medtem ko so igralci Barcelone v svet pošiljali prizore velikega veselja, slavja, navidez celo proslavljanja zagotovljene uvrstitve v veliki finale. Tedaj se je resnično zdelo, da je stvar odločena in da je Lionel Messi z dvema fantastičnima zadetkoma ter s čudovito asistenco Neymarju poskrbel za to, da se bo ponos Katalonije prvič po letu 2011 (tedaj je nazadnje postal evropski prvak) vrnil na tekmo vseh klubskih tekem.
In danes? Naj si bomo na jasnem, Barcelona je z nogo in pol v Berlinu, tako da kakšne posebne drame pred münchenskim srečanjem ni mogoče delati. Katalonci so že pred prvim srečanjem veljali za favorite in verjetno ni treba posebej poudarjati, v kolikšni meri se je ta njihov status okrepil po zmagi 3:0. Toda če je v tej luči mogoče trditi marsikaj, preprosto ni mogoče trditi tega, da bo dvoboj na Allianz Areni čista formalnost. Ni, ne bo ter ne more biti. In to z obeh zornih kotov.
Z enega Barce ne glede na visoko zmago preprosto ni mogoče razglasiti za nedotakljivo ekipo, ki si v boju z moštvi iz istega kakovostnega razreda nikakor ne more privoščiti tako visokega poraza, kot bi bil potreben za nocojšnji preobrat. Z drugega pa si Bavarci vsekakor zaslužijo umestitev v ravnokar omenjeni razred, hkrati pa si tako zaradi tega dejstva kot po številnih drugih kriterijih zaslužijo vse spoštovanje tega sveta.
Ob tem bi lahko zelo dolgo naštevali, kaj vse si klub takega formata s tako kakovostnimi nogometaši in tako zaslužnim trenerjem zasluži oziroma kaj vse to nujno potrebno spoštovanje vključuje. Za aktualni kontekst pa je najbolj pomembno, da vsekakor vključuje dopuščanje možnosti za velike podvige. Ne bomo trdili, da za karkoli iz te kategorije, vsekakor pa za – na primer – današnjo zmago 3:0 po devetdesetih minutah, ki bi moštvi odpeljala v podaljške.
CELO OB TAKI PREDNOSTI NE
Navsezadnje je Bayern med polfinaliste prišel z nečim, čemur vsekakor lahko rečemo podvig. Gostovanje v Portu se mu je povsem ponesrečilo, hkrati je bilo istoimensko moštvo zelo navdahnjeno in Bavarci so morali povratno srečanje začeti s precejšnjim zaostankom. Pri tem pa ni toliko navdušilo dejstvo, da je serijskim nemškim prvakom po porazu 1:3 uspelo priti do preobrata, kolikor je navdušil način.
Ne samo izid, ki ga je vodil v nadaljnje tekmovanje, Bayern je že v prvem polčasu imel v rokah visoko vodstvo za zagotovljeno napredovanje, ob čemer je nasprotno moštvo ponižal do neprepoznavnosti. Ni se bilo mogoče znebiti občutka, da bi varovanci trenerja Josepa Guardiole dosegli tudi več zadetkov, če bi bilo potrebno, in ta občutek je njihov dosežek dvignil na še višjo raven. Za nameček ni nobenega dvoma o tem, da Bavarci ob gostovanju v Barceloni niso odigrali slabše kot na skrajnem zahodu istega polotoka.
Še slabe četrt ure pred koncem so držali izid 0:0, in čeprav bi jim v tistem trenutku bilo mogoče očitati nekoliko preveč priložnosti domačega moštva, so svoje možnosti (predvsem eno) za doseganje zadetkov imeli tudi sami. Nadalje so v nekaterih statističnih elementih prednjačili in ravno v tistem drugem polčasu, v katerem so nato doživeli potop, se je zdelo, da so uspeli nevtralizirati nasprotno zasedbo.
Naj smo bili še tako kritični do Guardiole in njegovega vodenja ekipe, je treba priznati, da je bila mnogo bolj ugodnemu izidu precej bližje, kot bi bilo mogoče sklepati na prvi pogled. Če kdo, potem je Bayern sposoben iti še nekaj korakov dlje in tehtnico v skupnem izidu uravnovesiti ne glede na visok poraz in ne glede na nasprotnika.
Kdorkoli bi stal nasproti, taka možnost obstaja in nikakor ni zgolj v domeni znanstvene fantastike. Tudi proti Barceloni. Ta sicer ni Porto, daleč od tega. Toda ne glede na izrazito pozitiven vtis, ki ga je pustila pretekli teden, to tudi ni Barcelona izpred nekaj let. Za tisti vtis je bil praktično v popolnosti zadolžen Lionel Messi, ob njegovi morebitni slabši predstavi pa Barca nikakor ne daje občutka popolne nedotakljivosti. Celo ob prednosti 3:0 ne.
Ne bi sicer mogli govoriti o popolni odvisnosti od enega najboljših nogometašev vseh časov, to bi bilo nekoliko pretirano in krivično. Vsekakor pa to ni Barcelona, ki bi s posestjo žoge, prevlado v zvezni vrsti in še nekaj podobnimi elementi povsem zagotavljala mirno ohranjanje prednosti.
Bayern je v skladu z Guardiolovo doktrino v tem pogledu prevladoval že na prvi tekmi in zagotovo bo tudi danes. Pri tem pa bi, če smo v Barceloni od njega pričakovali nekoliko drugačen taktičen pristop, lahko bilo prav zanašanje katalonskega stratega na tak slog igre morda celo edino orožje.
In čeprav mu v primeru navdahnjenosti Barcine ofenzive in Guardiolove nesposobnosti prilagajanja to lahko prinese nov polom, po drugi strani enostavno ne dovoljuje razprav o formalnosti.
