Nekateri prisegajo na Edena Hazarda, hitronogega Belgijca, ki ima za seboj sezono iz sanj, kar ne nazadnje dokazuje tudi individualna nagrada, ki jo je 24-letni krilni vezist dobil za najboljšega nogometaša premier lige v sezoni 2014/15. Nekdanji nogometaš Lilla je bil neustavljiv, zabil je 14 golov, temu dosežku dodal še devet asistenc in nekako je v letošnji sezoni prišel na raven, ko ga imajo mnogi za tretjega najboljšega nogometaša na svetu, Cristiano Ronaldo in Lionel Messi sta pač še vedno nedosegljiva.
Drugi so prepričani, da je tisti človek, ki je nagnil tehtnico na stran modrih iz Londona, prekaljeni trenerski maček Jose Mourinho. Portugalski strokovnjak s svojimi odličnimi motivacijskimi prijemi ni dopustil svojim nogometašem, da bi se sprostili, niti za trenutek, s svojimi metodami je svoje varovance priganjal, da so bili skozi celotno sezono izjemno konstantni, njegova taktika je bila tako kot zmeraj dovršena do potankosti. Ni mu bilo mar za kritike, da njegova ekipa ne igra lepo, da se vse prevečkrat brani in da na nekaterih obračunih "parkira avtobus" pred svoja vrata. Vztrajal je pri takšni igri in na koncu se mu je obrestovalo.
Nisem dokazal samo njemu, da se je motil, temveč sem to dokazal vsem. Še zmeraj se borim, še zmeraj sem tukaj. Počutim se odlično.
Tretji, ti so sicer v manjšini, vidijo v vlogi glavnega nogometaša, zaslužnega za naslov, koga popolnoma tretjega. Bodisi srbskega vezista Nemanjo Matića, ki je bil po mnenju strokovnjakov tisti košček sestavljanke, ki je manjkal šampionskemu Chelseaju, bodisi njegovega reprezentančnega kolega Branislava Ivanovića, za katerim je res fantastična sezona, v kateri je kot branilec zabil številne odločilne gole. Včasih se omenja še Cesca Fabregasa, ki je po prihodu v London vnovič nogometno zaživel, ali pa Thibauta Courtoisa, ki je dokazal, da je v tem trenutku morda celo najboljši vratar na svetu.
Vsaj tako pomembno vlogo kot vsi zgoraj našteti nogometaši in trener ima ob naslovu prvaka tudi kapetan modrih John Terry. Branilec, čigar čas se je, tako so menili mnogi, že iztekel. Ki je pred prihodom Mourinha igral veliko manj, ki je moral velikokrat svoje mesto v začetni enajsterici prepustiti Davidu Luizu in za katerega so govorili, da se bo moral kmalu upokojiti. Ko je 23. septembra 2012 napovedal reprezentančni pokoj, za njim nihče ni jokal, njegove odločitve nihče ni obžaloval.
"V redu, naj gre, imamo druge branilce, boljše," so govorili privrženci angleške reprezentance. O, kako so se zmotili. Ena prvih potez Joseja Mourinha, ko je znova sedel na klop Chelseaja, je bila, da je krmilo modre barke prepustil ravno Terryju. Znova mu je podelil čin kapitana in mu zaupal zahtevno nalogo krmarjenja med vsemi čermi, ki so se znašle na poti do cilja. Terry je bil sicer vsa leta od odhoda Mourinha kapetan moštva in tega statusa nikdar ni izgubil, toda ker je v zadnjih letih vedno več tekem začenjal na klopi za rezervne nogometaše, je izgubil svoj položaj v krutem svetu najboljših premierligaških nogometašev.
Bil je točno takšen kapetan, kakršnega Mourinho želi imeti na igrišču. In Terryja si Portugalec želi imeti na igrišču ves čas. Tako ne čudi, da je nekdanji kapetan angleške reprezentance odigral prav vse minute v letošnji sezoni premier lige! "Nekdo je nekoč rekel, da ne zmorem več igrati dveh tekem na teden. Tisti človek, ki je to izrekel, se bo zagotovo prepoznal v teh besedah. Nisem dokazal samo njemu, da se je motil, temveč sem to dokazal vsem. Še zmeraj se borim, še zmeraj sem tukaj. Počutim se odlično. Najpomembnejše je, da imam ob sebi odlične soigralce in še boljši trenerski štab," je bil po osvojitvi naslova vidno ganjen John Terry.
Tisti, ki je menil, da 34-letni centralni branilec ne more več igrati v ritmu sreda-sobota, je bil Rafael Benitez, nekdanji trener Chelseaja, ki si danes služi kruh pri Napoliju. Španec je, tako kot večina nogometnih navdušencev in strokovnjakov, ki so naredili križ čez Terryja, živel v zmoti.
Tri tisoč sto petdeset minut, odigranih v letošnji premier ligi, to dokazuje. Kontroverzni branilec še zdaleč ni za odpis. Vse, kar je potreboval, da znova dokaže, da še ni za staro šaro, je zaupanje. In dobil ga je. Pri tistem, ki je vsaj tako kontroverzen kot on. Pri tistem, ki je tudi z Johnom Terryjem znova dokazal, zakaj spada v sam vrh – ali pa celo nanj – trenerske smetane.
