Ta zgodba bi se lahko začela s krikom naključnega mimoidočega, s paničnim tekom skupine mladeničev pred najbližji televizijski sprejemnik ali z vpitjem natakarja v restavraciji. Kar zadeva dramaturški lok, bi bil tak začetek. Vendar ga preprosto ne more biti, ker to ne bi bil realen prikaz tistega, kar se je v soboto zvečer dogajalo okoli nas, oziroma ne bi bil resnicoljuben prikaz načina, na katerega smo izvedeli za incident, ki je dodobra pretresel tako turški kot evropski nogomet.
EKSKLUZIVNO V NASLEDNJIH DNEH
Rajko Rotman, bodoča žena in istanbulski čari
Pozabite lažno dvigovanje napetosti, že nekaj časa je pač tako, da se vesti po svetovnem spletu širijo neprimerno hitreje in uspešneje kot po mestnih ulicah, pa četudi gre za mesto v neposredno vpleteni državi. Sploh ker je govora o Istanbulu, ki s svojo razpetostjo čez dve celini ter raztegnjenostjo na območju, ki bi pokrilo velik del Slovenije, združuje najmanj dvajset ali najmanj trideset milijonov (odvisno pač od načina in kriterijev štetja) prebivalcev.
V času dogodka smo sicer bili med ljudmi, toda na televizorju v restavraciji je brnel neki resničnostni šov, radio je glasno predvajal srbsko glasbo (natakar je ocenil, da nam je bližje kot turška), polnočni sprehod do hotela pa po celodnevnem pohajkovanju po enem največjih mest na svetu ni postregel z ničimer nenavadnim. Kot se za elektronsko dobo spodobi, je novica čakala na čudežnih napravah v hotelski sobi in ni prišla zgolj z enega naslova.
"Kaj se dogaja pri vas?" je mešanica radovednosti in skrbi obveščala o napadu, ki se je zgodil le kakšno uro pred tem in ki je prišel kot izrazit antipod izjemno privlačnega boja za naslov turškega državnega prvaka. Istanbulski klub z največ navijači je taisti večer na televizorju, na katerem so nato preklopili na resničnostni šov, gladko opravil s svojim sobotnim gostovanjem ter vrgel rokavico pred nedeljskim nastopom Galatasaraya in sinočnjo preizkušnjo Bešiktaša.
Vsi trije veliki rivali so bili pred tokratnim prvenstvenim krogom povsem skupaj, zato je Fenerbahče z odlično predstavo in zmago 5:1 v mestu Rize na turškem severovzhodu skočil s tretjega na prvo mesto ter se na letališče v bližnji Trabzon odpravil kot vodilna ekipa lige.
Če dodamo le malce dramatičnosti, bi se lahko zgodilo, da do tega letališča (s tem pa tudi ne do domačega Istanbula) nogometaši edinega predstavnika azijskega dela največjega turškega mesta ne bi nikoli prišli. Pa čeprav se zdaj zdi, da ni šlo za tako zelo dobro načrtovan in tako zelo dobro organiziran napad, kot je kazalo sprva.
Ko smo se tisti večer šokirani vrnili na ulice ter začeli iskati informacije, ki nas pred tem niso našle same, so tako mediji kot predstavniki javnosti hiteli razlagati o zločinski bandi navijačev Trabzonsporja, ki naj bi ubila voznika Fenerbahčejevega avtobusa in skušala ubiti tudi vse nogometaše. V le malce omiljenem duhu so naslednje jutro izšle nedeljske izdaje turških časnikov, ki pred tiskom niso imele kaj dosti časa za preverjanje informacij in ki so že tako ali tako nagnjene k dramatiziranju.
Treba je priznati, da se je v naslednjih urah in dneh stvar omilila toliko, da so se voznikove poškodbe izkazale za občutno manj hude, medtem ko precej bolj kot na organizirano skupino napadalcev kaže na zblaznelega posameznika. Ta je v vetrobransko steklo avtobusa očitno streljal z nekakšno lovsko šibrovko, pri čemer je tako orožje s podobne razdalje in na podoben način za človeka težko usodno.
Toda, pozor, hkrati ni in ne more biti nobenega dvoma o tem, da je omračeni um napadalca razmišljal o grozljivem zločinu še precej večjih razsežnosti. Ostaja dejstvo, da je v voznikovo stran stekla streljal tik pred prihodom vozila na nevaren viadukt, pri čemer se najbolj črn scenarij ponuja kar sam od sebe.
Če bi šofer izgubil oblast nad avtobusom in bi ta na relativno slabo zaščitenem (tamkajšnje dotrajane infrastrukture pač ni mogoče primerjati s cvetočo istanbulsko) delu zgrmel v globel, bi bilo resnično mogoče prav vse. Zato je povsem razumljiv odziv nogometašev, ki jih je najprej prestrašilo streljanje kot tako, nato pa so se sčasoma začeli zavedati, da so ušli nekoliko drugačni smrti.
"Ko smo dojeli, da je šlo za strel, in ko smo videli kri, smo seveda najprej pomislili, da nas je nekdo skušal pobiti s puškami. Pozneje smo spoznali, da nas je verjetno želel spraviti v prepad, kar pa zadeve ne spremeni prav dosti," je podobno kot večina članov ekipe razmišljal Nigerijec Emmanuel Emenike. "Gre za napad na največji turški klub in na neki način tudi za napad na Turčijo kot tako," ob tem z vznesenimi ocenami hitijo navijači Fenerbahčeja.
"Navsezadnje za naš klub navija tudi predsednik države, kar je ob tem dogodku zagotovo pomemben podatek," dodajajo nekateri in marsikakšen poznavalec razmer se z njimi strinja. Treba je sicer vedeti, da poleg vročih istanbulskih rivalstev Fernerbahče s Trabzonsporjem goji morda celo še bolj vročega in še bolj nerazumskega.
Že nekaj časa se srečanja teh dveh klubov igrajo brez gostujočih navijačev, vsako gostovanje aktualnih turških prvakov na severovzhodu države pa je malodane vojna operacija, ki je v preteklih letih že vključevala poškodovane osebe, tudi že okrvavljenega nogometaša. Toda hkrati je Turčija, ki je nekako pustila za seboj obdobje množičnih demonstracij, ponovno vstopila v čas napetosti, negotovosti in nenavadnih dogodkov. Pretresla jo je oborožena ugrabitev tožilca s smrtnim izidom, medtem ko jo je pretekli teden ohromil skrivnosten izpad električne energije, ki ga je na svoji koži občutil tudi naš reprezentant Rotman.
"Namesto da bi se ves dan vračal prek Ljubljane, bi moral iz Dohe v Istanbul prileteti v nekaj urah," se spominja potovanja po reprezentančni obveznosti na Arabskem polotoku. "Sedeli smo že na letalu, toda nato so nam po dveh urah mučenja povedali, da v Istanbulu ni elektrike. Na koncu sem porabil več časa, kot če bi potoval po najdaljši mogoči poti," je pojasnil nogometaš, ki je bil ob dogajanju vsaj malce zaskrbljen.
"Tak skrivnosten izpad mi seveda ni všeč, le komu bi bil!? Zdaj pa še tole, kar me morda zadeva v še večji meri. Upam sicer, da to dejanje ni napoved obsežnejših nemirov, a nikoli se ne ve," je poudaril nekdanji nogometaš Rudarja, njegov pogled pa je razumljiv. Mnogi menijo, da so v državi skokovitega ekonomskega razvoja, a specifičnih političnih razmer in velikanskih razlik med ljudmi, večje težave resnično za enim od naslednjih vogalov. Razumljiv je bil (in to z več zornih kotov) tudi poziv vodstva Fenerbahčeja k prekinitvi turškega državnega prvenstva in k nadaljevanju tega tekmovanja šele po natančni preiskavi ter razjasnitvi vseh okoliščin.
Razumljiva pa je vsekakor tudi poteza, ki jo je včeraj popoldne povleklo vodstvo turške nogometne zveze po sestanku z notranjim ministrom te države in ki je že v prvih minutah odjeknila precej bolj od samega incidenta. Ko se v Turčiji ustavi nogomet, za prenos informacij resnično ne potrebuješ spleta in celo v velikanskem Istanbulu so se praktično vsi takoj pogovarjali le o eni stvari.
Pri tem pa je zelo hitro postalo jasno, da so odgovorni ravnali modro v vseh pogledih, saj so ugodili pozivom in vsaj simbolno (morda pa bo prineslo tudi kaj dejanske koristi) ustavili nogometno dogajanje v državi, a so najprej želeli do konca izpeljati tokratni krog. Če ne zaradi drugega, zaradi srda, ki bi se vzbudil v navijačih Galatasaraya in Bešiktaša, če bi do prekinitve na zahtevo Fenerbahčeja prišlo v trenutku, ko je na lestvici povedla prav ta ekipa.
NAPETOST, NERVOZA IN SAME NIČLE
"Le za to jim gre, da bi ostali na vrhu in povečali pritisk. Naj se je*ejo!" sta bila ostra privrženca Galatasaraya, medtem ko sta se mimo nas odpravljala na nedeljsko domače srečanje z moštvom Kardemir Karabuk, na katerem so rdeče-rumeni z dvema goloma prvega zvezdnika lige Wesleyja Sneijderja zmagali z izidom 4:2. Zelo podobno so razmišljali tudi privrženci Bešiktaša, s katerimi smo se sinoči skupaj vozili na dvoboj z Rotmanovim klubom. "Ni prav, kar se jim je zgodilo. A tudi ni prav, da so to želeli izkoristiti za bivanje na prvem mestu. Zdaj jih bomo prehiteli še mi in spet bodo na tretjem, kamor spadajo," je napol vpil eden od njih in kajpak napovedal gladko zmago svoje ekipe.
Ta v pričakovanju izgradnje novega stadiona domače tekme pogosto igra na nacionalnem Atatürku, tokrat pa se je odločila kar za nekakšno gostovanje na objektu, poimenovanem po aktualnem turškem selektorju Fatihu Terimu. Čudovit nov stadion je v lasti Rajkove ekipe, toda ker ta praktično nima svojih navijačev (več o tem ob naslednji priložnosti), je bila ta rešitev najboljša za vse.
Zagotovo pa kljub drugačni želji njegovih navijačev za Bešiktaš najboljše rešitve ni predstavljalo igranje sinočnje tekme. V nadrealističnih okoliščinah visoke napetosti, prevelike nervoze in za nameček tropskega naliva so črno-beli pokazali premalo za zmago nad čvrsto Rotmanovo ekipo in so z izidom 0:0 postali edini tekmovalni poraženci grotesknega (podaljšanega) konca tedna. Rotman priložnosti ni dobil, a ga ta del njegove turške zgodbe ne skrbi.
"Ob poškodbi hrbta sem se malo oddaljil in v prvi plan so stopili nekateri drugi fantje. Toda le vprašanje časa je, kdaj bom spet povsem zraven," poudarja in pričakuje hitro rešitev nastalih razmer ter vrnitev ekip na igrišča.
