Pretirano bi bilo trditi, da je imela na uvodu v današnji spektakel Barcelona v rokah vse, nedvomno pa je imela v rokah zelo veliko. Pričakovano? Da, glede na formo v zadnjih tednih in na novonastali odnos med velikima rivaloma bi se vsekakor strinjali, da je velik del napovedi predvideval nekaj takega in da se je strinja tudi okrog katalonske vloge (morda celo izrazitega) favorita.
Kakorkoli, kljub prečki Cristiana Ronalda na samem začetku srečanja je imela Barca igro, imela je prevlado, imela je vodstvo po zadetku z glavo Jeremyja Mathieuja, imela je nadaljevanje pritiska in imela je izjemno, skorajda idealno priložnost za vodstvo 2:0. A čeprav se je vse to zgodilo v dveh tretjinah prvega polčasa in je Real v preostali tretjini izenačil, so Madridčani ob odhodu na odmor imeli boljše razloge za obžalovanje.
Ronaldo je namreč zadel takoj za tem, ko je Neymar omenjeno priložnost zapravil, v šoku po izenačenju pa so Katalonci dovolili popolno prevlado gostov, v kateri smo videli (upravičeno) razveljavljen zadetek in kar nekaj zelo lepih priložnosti. Morda je imel, če dodamo še izjemno priložnost Karima Benzemaja na začetku drugega polčasa, v tem pogledu Real v rokah še več, kot pred tem Barca, a mu prav tako ni ostalo kaj dosti.
Verjetno celo še manj, kajti pomembno vlogo je igrala matematika z začetka, ki je govorila o točki prednosti Barce na vrhu lestvice in posledično vsaj za drobec manjšem imperativu zmage. Zaradi tega je bilo kljub prevladi pričakovati madridsko nervozo, vprašanje pa je, ali bi do nje dejansko prišlo, če sredi največje dominacije v 56. minuti ne bi po bliskovitem protinapadu zadel Luis Suarez. Katalonci so s tem golom ponovno vodili, s številnimi nadaljnjimi protinapadi pa so spet držali v rokah še več. A četudi tega niso zgrabili, je bilo dovolj za zlata vredno zmago. Real zapravljivosti ni znal kaznovati na način, na katerega je njegovo zapravljivost kaznovala Barca.
