Se pa brez zadržkov pridružujemo mnenju vseh tistih, ki pravijo, da bo kultni Camp Nou ta konec tedna gostil najbolj pomemben in najbolj vroč prvenstveni obračun Barcelone ter Reala v zadnjih dveh sezonah in da tokratni el clasico ob zgolj točki razlike na vrhu ligaške razpredelnice po večini kriterijev prekaša tudi pokalni finale pred slabim letom dni.
Če bi se danes sprehodili po ulicah Barcelone, bi ob vroči napetosti in pomladnih temperaturah zraka začutili prijetno osvežilen veter. Veter sprememb? Pustimo klišeje, ta oznaka zagotovo ne bi bila najbolj primerna, gre za nekakšen veter vračanja oziroma ponovnega vzpostavljanja stanja, kakršno jim je v prestolnici Katalonije najbolj všeč. Pogrešali so ga in ga na neki način pogrešajo še vedno, pa čeprav nikakor ne moremo govoriti o daljši odsotnosti. V mnogih okoljih bi bilo časovno obdobje, ki ga je istoimenski klub iz omenjenega mesta preživel brez katere od najbolj prestižnih lovorik in – kar je še huje – v senci največjega rivala, komajda omembe vredno.
Celo v zelo eminentnih sušo in z njo povezane tegobe prvič omenijo po treh letih in jih v prvi plan postavijo po petih, v le malce manjših lahko brez posebne drame mine tudi daljše obdobje. Toda ko gre za el clasico, leta tečejo povsem drugače. Drugače tečejo v Madridu, drugače tečejo v Barceloni, drugače tečejo v celotnem brezmejno kompleksnem razmerju med ponosom Katalonije in njegovim gorečim sovražnikom Realom. Tukaj dramo lahko prinesejo meseci, in to dobesedno. Kaj pa šele celotna sezona, v kateri se eden oddalji od drugega, in prva polovica naslednje, v kateri kaže na to, da se bo tako stanje še utrdilo.
Ko gre za odnose med Barcelono in Realom, je tako obdobje cela večnost, in to je danes tako zelo dobro čutiti na ulicah med Gaudijevimi spomeniki ter obalo Sredozemskega morja. Številni katalonski uspehi so se zdeli prazgodovina, ko se je Real zavihtel na evropski vrh in lovoriko v ligi prvakov dodal pokalnemu naslovu (za nameček osvojenemu po medsebojnem obračunu v finalu), Barcelona pa je ostala tudi brez (pa čeprav na račun Atletica) državnega naslova. In so bili oddaljeni še toliko bolj, ko je na zaključku prejšnjega koledarskega leta beli balet postal še svetovni klubski prvak, medtem ko se je njegov pohod do naziva najboljšega v primeri division zdel preprosto neizogiben. Resnično ni nič čudnega, da se je ob vstopu v novo leto Barcelona zatresla do temeljev, ostala brez nekaterih pomembnih mož v vodstvu kluba, razpisala predčasne predsedniške volitve in se spogledovala s hudo tako institucionalno kot tekmovalno krizo. Prav tako pa ni nič čudnega, da zdaj s skrajno vznesenostjo pričakuje el clasico, ki prihaja po neverjetnem zasuku in ki bi lahko prinesel zapečatenje popolnega ter hkrati tako zelo neverjetnega preobrata.
NAJLEPŠE CVETLICE IZ GNOJA
V katalonski naravi sta pretirana strah in pesimizem, a pred tremi meseci ni šlo za nobenega od njiju. Celo netipični optimisti so se resno spogledovali z izobešanjem bele zastave, medtem ko ljudje z realnimi pogledi na svet niso premogli omembe vrednega dvoma. Vse je kazalo na to, da Barcelona v boju za španski naslov nima pravih možnosti in da se ta boj preprosto ne more končati drugače kot s slavjem aktualnih evropskih prvakov. Na eni strani je bil Real videti še precej bolje kot kadarkoli v prejšnji sezoni, ki se je zanj končala z jubilejnim desetim pohodom na vrh stare celine. V lanskem tekmovalnem obdobju nikoli ni premogel tako navdušujoče igre, tako fascinantnega nizanja uspehov in tudi ne tako dobrega splošnega vtisa vključno z vzdušjem v ekipi. Ob 22 zaporednih zmagah v vseh tekmovanjih so mnogi govorili o edinstveno sestavljeni ekipi super zvezdnikov, ki se je resnično zdela neulovljiva. Še toliko bolj, ker je bilo moštvo, ki bi po vseh kriterijih moralo biti konkurenčno, od madridske podobe precej oddaljeno. Če bi tedaj nekdo dejal, da bo tri mesece pozneje Barcelona vodilna ekipa lige in bo pred marčevskim el clasicom tako favoritinja za zmago na njem kot za končno slavje v primeri division, bi ga imeli za pošteno motenega.
A današnja slika je točno taka, potem ko je Real v letu 2015 nerazumljivo popustil, na drugi strani pa so januarske katalonske smeti postale gnoj, na katerem so – prav tako težko razumljivo – zrasle najlepše cvetlice. Z velikimi koraki je Barca po večini kriterijev dohitela in prehitela Real, še preden ga je dohitela in prehitela na prvenstveni lestvici.
Danes je pred njim v vseh pogledih in z nedeljskim uspehom bi resnično zapečatila preobrat, po katerem bi proti koncu suše vodila avtocesta. Potem ko je doživela poraz na prvi tekmi tega koledarskega leta, Barcelona v vseh tekmovanjih nato ni zmagala le še na eni sami, ob tem pa je večinoma pokazala izjemne predstave. V tem duhu ji do vzpostavitve popolne prevlade zares manjkajo le še nedeljske tri točke, pri čemer evforični navijači in preudarni mediji, ki jo prav tako postavljajo v vlogo favorita, vidijo le en pravi razlog za katalonsko skrb. Na podlagi sredinega napredovanja v ligi prvakov, ob katerem je Barca pokazala morda celo najboljšo igro do zdaj in se v tem pogledu izstrelila proti el clasicu, se je mogoče pogovarjati le o izjemni neučinkovitosti.
POZABITI NANJ, A SPREJETI IZZIV
Komentatorji in analitiki so po zmagi nad Manchester Cityjem kar tekmovali v oceni, koliko zadetkov bi Barcelona morala doseči, če bi normalno izkoriščala svoje priložnosti. Najmanj evforične ocene so govorile o petih do sedmih, pojavljale pa so se tudi občutno višje, ki niso bile daleč od resnice. Katalonci so si resnično priigrali izjemno število izjemnih priložnosti in vsaj malce je zaskrbljujoče, da so zadeli le enkrat in v nekem trenutku (predstavljajte si, da bi Sergio Agüero zadel iz enajstmetrovke) celo postavili pod vprašaj samoumevno napredovanje. Četudi bi zaigral v skladu s svojimi najslabšimi nastopi iz zadnjih dveh mesecev, Real česa podobnega preprosto ne bi ne dopustil ne odpustil, o tem ste lahko popolnoma prepričani.
Ste pa lahko skoraj prepričani tudi, da se bo kraljevi klub pokazal v neprimerno boljši luči kot ob spodrsljajih in da bo naredil ogromno za to, da bi napovedi o katalonski favoriziranosti postavil na glavo. Odkar se je osmešil (pa čeprav je napredoval) na povratni tekmi lige prvakov proti Schalkeju, beli balet ni imel omembe vredne preizkušnje, zato je o njegovi trenutni pripravljenosti zelo težko soditi.
Je pa v tem tednu imel ogromno časa za osredotočanje na derbi vseh derbijev, za piljenje taktike in za iskanje potrebnih mehanizmov. Prebujeni Gareth Bale je v tem pogledu zagotovo pomemben, povratnik Luka Modrić prav tako, postavljata pa se še dve ključni vprašanji. Prvo je povezano z obrambo, ki je v zadnjem času puščala, kot bi bila razrezana po šivih. Drugo pa z glavnim zvezdnikom Cristianom Ronaldom, pri katerem je težko govoriti o slabši formi, zagotovo pa o odsotnosti popolne osredotočenosti in rušilnosti, ki sta navduševali decembra in ki bi ju Real danes nujno potreboval.
Ronaldo je v zadnjem času vnašal nemir tako v ekipo kot v odnose z navijači, na lestvici strelcev je zaostal za trenutno sanjsko vročim Lionelom Messijem in vse to bo moral znati pustiti za seboj ter hkrati vendarle sprejeti Argentinčev izziv in se mu postaviti po robu. Na gostovanju bo to še toliko težja naloga, pritisk ob njej pa je resnično velikanski. Naslov v ligi prvakov je resda precej svež, a saj veste, da leta tukaj tečejo drugače. Zato je trener Carlo Ancelotti kar naenkrat pod velikim vprašajem oziroma je pod vprašajem njegova usoda (januarja odpisani Luis Enrique medtem trdno sedi v sedlu), dramatičnost pa je še večja, če na trenutni položaj kraljevega kluba pogledamo z zornega kota vedno pomembne prevlade na domači sceni. Za Real bi bila to tretja zaporedna sezona brez domačega naslova in verjetno ni treba posebej poudarjati, kaj to pomeni v tukajšnjih časovnih zakonitostih.
