Lovec z lažjo in že zaradi tega medijsko bolj izpostavljeno nalogo je vsekakor madridski Atletico, ki nikakor ni tipičen klub s statusom aktualnega evropskega podprvaka in je še v manjši meri tipičen branilec naslova najboljšega v španski primeri division.
Rdeče-beli so se izrazito dvignili v lanski sezoni, povsem nepričakovano prišli tako do enega kot drugega naziva in se v marsikaterem pogledu postavili v vlogo, ki je zasedbe tega kluba v njegovi zgodovini večino niso bile vajene. Čeprav se Atletico lahko pohvali z zelo uspešnimi obdobji, je mogoče na prste ene roke prešteti izločilne boje najbolj prestižnega klubskega tekmovanja, v katere je vstopil kot absolutni favorit za napredovanje. Tako kot je vstopil letos. In čeprav govorimo o tradicionalno vidnem akterju tako na domačih kot na mednarodnih odrih, najdemo še manj primerov, v katerih so Madridčani kot absolutni favoriti doživeli poraz na prvi tekmi in je nato ves nogometni svet od njih pričakoval odziv v slogu ekipe s takim statusom. Tako kot ga pričakuje danes.
V družbi Barcelone in Reala na eni strani ter ostalih tradicionalnih evropskih velikanov na drugi so rdeče-beli po navadi napadali iz ozadja in na tak način so se v preteklem tekmovalnem obdobju tudi uveljavili kot eno najbolj simpatičnih, hkrati pa tudi eno najbolj uspešnih moštev na stari celini. Z zelo posebnim pristopom so znali kljubovati realno močnejšim in se na tak način podpisati pod podvige, o katerih se bo govorilo zelo dolgo.
Zdaj pa jih čaka nekaj povsem drugega in nekaj povsem drugačnega. Ko jim je žreb osmine finala za nasprotnika določil leverkusenski Bayer, so jih mnogi že videli v naslednjem krogu, kar je bil zanje povsem nov in v veliki meri neznan položaj. Morda zaradi njega samega ali zaradi kakega drugega razloga se v njem Atletico ni znašel najbolje, v Nemčiji je bil slabši nasprotnik in si je zaslužil poraz.
Danes pa neko splošno pričakovanje pravi, da mora pustiti za seboj vlogo napadalca iz ozadja in v vlogi realno močnejšega tekmeca frontalno udariti ter z vso svojo (pre)močjo priti do preobrata. Skrivanja za nižji proračun in cenejšo ekipo ter posledično gverilskega boja tokrat preprosto ne more biti. Tokrat bo v tej vlogi simpatično močni Bayer s svojimi aduti, ki smo jih tako zelo dobro spoznali na prvi tekmi.
Španski prvaki pa se bodo morali znajti v novi in zelo zanimivo bo videti, kako jim bo to uspelo. "Tokrat bo vse drugače na prvi tekmi, tokrat bomo pokazali, da znamo biti gospodarji dogajanja," nogometaši poudarjajo v en glas in ne bežijo od odgovornosti, ki jim jo nalagajo španski mediji. Ti so prepričani (in imajo prav), da Atleticu izrekajo kompliment in spoštovanje, ko od njega preprosto zahtevajo, da leverkusenskih 0:1 obrne v svojo korist in se kot druga ekipa lanske evropske sezone uvrsti med osem najboljših letošnje.
PO TIHO DO GLASNE PRILOŽNOSTI
Zelo preprosta nogometna matematika pravi, da Atletico ob nedotaknjeni mreži potrebuje zadetek za podaljške in dva zadetka za napredovanje, le malce bolj zapleten pa je izračun v zvezi z drugim nocojšnjim lovcem, ki ga čaka neprimerno težja, za mnoge celo neizvedljiva naloga. Po domačem porazu 1:3 mora Arsenal v Monaku v vsakem primeru doseči tri zadetke, pri čemer mu uvrstitev v četrtfinale prinaša le kombinacija tega strelskega izkupička in obrambne popolnosti.
Glede na (skorajšnji) podvig Schalkeja v Madridu pretekli teden kakšnih dokončnih zaključkov ne gre vleči, še toliko manj pa ob dejstvu, da je Arsenal dvoboj začel kot favorit in da ima realno močnejše moštvo. Je pa treba vedeti, da je ne glede na zelo dobro prvenstveno formo topničarjev možnosti resnično malo, in to ne le zaradi zahtevnosti enačbe, ki jih vodi v naslednji krog. Čeprav je njegov megalomanski projekt v veliki meri propadel, ima Monaco zelo dobro ekipo, ki po tiho igra zelo dobro sezono in ki jo pod vodstvom izjemnega trenerja Leonarda Jardima kot nalašč za današnjo preizkušnjo odlikujeta predvsem odlična obramba ter igra na rezultat.
