Kaj torej počnemo, mar smo skrajno pristranski ali se nam je celo omračil um? Prepričani smo, da ne boste našli elementov slednjega, morda kak manjši element prvega, predvsem pa zelo zanimiv preplet usod, zaradi katerega vinsko rdeči vendarle izstopajo.
Bil je zadnji krog lanske sezone italijanskega prvenstva, ko je tedanji prvi zvezdnik Torina Alessio Cerci kot eden najbolj vročih nogometašev v serie A zapravil enajstmetrovko, ki bi nekoč največjo italijansko ekipo popeljala v ligo Europa. Morda tisti drobec naše pristranskosti izhaja prav iz veličastne zgodovine tega kluba in iz slovite letalske nesreče leta 1949, po kateri se nikoli ni zares pobral in ob kateri se naježi koža celo mladi generaciji nogometnih navdušencev.
Ne samo mi, mnogi Torinu ravno zaradi teh dogodkov privoščijo vsak najmanjši uspeh in v kar širokih krogih ni manjkalo razočaranja, ko je Cerci ustrelil mimo in je zadnje mesto v manj prestižnem evropskem pokalu pripadlo Parmi. Zlobni jeziki bi dejali, da je bil marsikdo celo bolj razočaran kot Cerci, ki se ga zadeva pravzaprav ni posebno dotikala; bilo je kristalno jasno, da bo po fantastični sezoni kariero nadaljeval drugje.
In jo res nadaljuje, tako kot jo nadaljuje še en veliki junak lanskega pohoda drugega torinskega kluba Ciro Immobile. Prvi je za lepe denarce odšel k madridskemu Atleticu, drugi za prav tako lepe denarce v prav tako eminentno okolje dortmundske Borussie. Kontroverzni (tako kot večina italijanskih) predsednik kluba Urbano Cairo pa je napol za šalo, napol zares oba pospremil z nasmehom in besedami: "Še žal vama bo."
Morda je bilo šale celo več kot pol, kajti poslovnež ni mislil nič slabega, ne enega ne drugega ni nameraval zadržati in prodaja obeh je bila v njegovem izrazitem interesu. Toda njegove besede so idealna iztočnica za obljubljen preplet usod in danes v glavi odmevajo tako vsem vpletenim kot številnim zainteresiranim (zaradi specifičnosti zgodbe jih je vse več) po Italiji ter vse bolj tudi drugod po Evropi.
Sploh ob dejstvu, da je del prepleta usod tudi zaplet, zaradi katerega je Torino vso sezono dejaven tudi na mednarodni sceni. Parmo je ustavila birokracija, Cercijeva enajstmetrovka je postala nepomembna in tudi širše občinstvo stare celine je spoznalo ekipo, ki ji gre v tem tekmovalnem obdobju neprimerno bolje kot njenima zvezdnikoma iz prejšnje sezone.
Cerci je pri Atleticu obveljal za polom zgodovinskih razsežnosti, medtem ko se njegova ekspresna vrnitev v Italijo od te oznake ne oddaljuje kaj dosti. Pri Milanu igra bolj kot ne občasno ter bolj kot ne slabo, in če je bil v Madridu vsaj član zelo dobre ter uspešne ekipe, je v svetovni prestolnici mode član nečesa popolnoma drugačnega. Hkrati je Immobile v Dortmundu vso jesen dobival kar precej priložnosti, a kaj ko je njegova Borussia ob tem zdrsnila na zadnje mesto nemške prvenstvene lestvice in postala globalna zgodba o neuspehu, njeno vzpenjanje z našim Kevinom Kamplom v ekipi pa zaskrbljujoče sovpada z Italijanovim oddaljevanjem od moštva.
Ventura: Verjamem, da se bosta našla
Trener Torina Giampiero Ventura je na položaju že vse od leta 2011, kar je za ta klub dolga doba. Nekdanja varovanca pa tolaži: "Cerci bo našel svojo pot in samega sebe, le vztrajati mora. Verjamem pa tudi v Immobileja, a ga v Dortmundu v ekipo ne postavljajo tako, kot mu odgovarja."
Večina meni, da mu je odklenkalo in da v Porurju nima prihodnosti, možnosti za vrnitev v Italijo pa so precej negotove. Težave obeh azzurrov so nekatere presenetile, drugih ne, tako eni kot drugi (ter tudi tretji in četrti) pa združeni v presenečenju z odprtimi usti opazujejo, kaj se medtem dogaja s Torinom. In se, kot rečeno, spominjajo tistih Cairovih besed.
Razlog za obžalovanje obeh zvezdnikov se nikakor ne skriva le v trdem madridskem, milanskem in dortmundskem kruhu, temveč vsekakor tudi v idiličnih razmerah na torinskem olimpijskem stadionu. Kot rečeno, Torino ni kak velik evropski fenomen, ki bi sam po sebi dvigoval prah in ki bi nase prikoval vsesplošno pozornost najširše javnosti. Toda v danih razmerah je z osmim mestom na prvenstveni lestvici (pozor, pred Milanom in Interjem) ekipa, ki so ji nekateri napovedovali boj za obstanek, ponovno prava uspešnica, ki še posebej blesti po prazničnem premoru in ki ji gre v tem trenutku celo bolje kot kadarkoli v prejšnji sezoni.
V letu 2015 je zbrala celo več točk kot katerakoli druga italijanska ekipa (da, tudi več kot mestni tekmec Juventus), nazadnje kljub utrujenosti opravila z na papirju precej močnejšim Napolijem, omenjena utrujenost pa izvira iz evropskega podviga, ki je kar nekaj prahu dvignil tudi v tujini. Izločitev bilbajskega Athletica z zelo dopadljivo, vse prej kot tipično italijansko igro pač ni mačji kašelj, tako kot to ni uvrstitev varovancev simpatičnega trenerskega starčka Giampiera Venture v osmino finala.
