Skupaj sanjarita o marsičem, ko se nekaj zalomi. Saj ne, da ljubezni ni več, toda ona začuti, da bi rada preizkusila še nekaj drugega. Da je čas, da gre naprej. Vi nekako preživite, srce je sicer strto, a se zaceli. In malce kasneje se znova zaljubite. Tokrat je to tisto pravo. Po skoraj dvajsetih letih pa se zgodi – spet srečate njo. Nekdanjo veliko ljubezen. Pa jih spet dobite po grbi.
Nogometni klub iz Monaca se je precej spremenil, odkar se je Wenger poslovil od njegove trenerske klopi. Kaj precej, dejansko je doživel temeljito, skorajda popolno stilsko in vsebinsko preobrazbo. Od leta 1994 se je spremenilo toliko, da bi težko rekli, da se je zimzeleni Francoz pred prvim obračunom osmine finala lige prvakov pozdravljal s starimi prijatelji.
Prej bo držalo, da mu je srce še najbolj zaigralo ob pogledu na grb Monaca; vsaj ta je ostal več ali manj isti. Ljudje pa so se kakopak spraševali: se bo Wenger omehčal ob snidenju s staro ljubeznijo? Ali pa bo morda še bolj nastrojen zaradi dejstva, da so ga leta 1994 odpustili po nekaj slabih rezultatih? Čeprav je pred tem nizal precej boljše in bil tudi državni prvak? In čeprav ga nekaj mesecev pred tem niso želeli prepustiti Bayernu, ki se je ogrel zanj?
PRVI PO 1191 DNEH
No, motivov za dokazovanje je imel zagotovo več kot dovolj. V skoraj dveh desetletjih na klopi topničarjev recimo nikdar ni osvojil lige prvakov. Še več, od leta 2010 dalje se mu niti enkrat ni uspelo prebiti čez osmino finala.
Če temu dodamo še vztrajno capljanje za najboljšimi v ligi in dolgotrajno sušo pri osvajanju lovorik (lanski dve sta bili prvi po devetih letih), potem ne čudi, da je marsikdo skorajda povsem izgubil zaupanje vanj. Toda uprava ne, ta še vedno verjame. Ta mu še vedno zaupa. Za razliko od ljudi, ki so toliko let nazaj vodili klub iz kneževine …
Spomin na Wengerjev Monaco je kakopak že zbledel (vsaj pri večini nogometnih navdušencev od drugod), tisti Monaco, ki je bil na delu sinoči na stadionu Emirates, pa je bil takšen, da je 65-letnik dobil še nekaj sivih las več. Francoski prvoligaš je vnovič potrdil, da je v tej sezoni njegov največji adut kot jeklo čvrsta obramba. Monaco se je recimo v izločilne boje prebil tako, da je na šestih tekmah prejel vsega en gol! Prav tako je v zadnjem času postal skorajda nepremagljiv. Na zadnjih sedemnajstih obračunih pred obiskom Londona je klonil le enkrat.
Njegov vratar Danijel Subašić je medtem ostal nepremagan dolgih 842 minut, zato je bila samozavest varovancev Leonarda Jardima na pričakovano visoki ravni. Monacu sicer skorajda nihče ni pripisoval večjih možnosti, navijači Arsenala so ga tako ali tako odpisali že pred začetkom, toda v nogometu smo že ničkolikokrat dobili potrdilo, da dneva pred nočjo ne gre soditi. Nocoj še enkrat več.
Ko se je začelo zares, so Otočani sicer hitro prevzeli nadzor (nič čudnega, Monaco je imel v prvem delu lige prvakov med vsemi sodelujočimi klubi v povprečju žogo najmanj v svojih nogah), pletli so mrežo okoli gola gostov, toda brez pravega haska.
Ob neprestanem napadanju so domači očitno pozabili na branjenje svojega gola. In bili osupli, ki so spoznali, da je žoga končala v njihovi mreži. Geoffrey Kondogbia je v 38. minuti silovito ustrelil od daleč, okroglo usnje se je odbilo od Pera Mertesackerja in dovolj spremenilo smer, da se je David Ospina ujel na napačni nogi.
Potem pa – glej ga zlomka! Kako nato streti neverjetno čvrsti obrambni oreh, ki je bil v tej sezoni preveč čvrst že za premnoge? Hja, težko, zelo težko. Ko je Dimitar Berbatov, stari sovražnik Arsenala (nekoč je igral za Tottenham), v drugem polčasu izkoristil hiter protinapad in zabil svoj prvi gol v ligi prvakov po 1191 dneh, hkrati pa je Olivier Giroud na drugi strani zgrešil prazen gol, je Wengerja že zaskelelo. Stara rana, povezana z Monacom, kaj pa drugega.
Enaindvajset let pozneje in po še dveh zadetkih v sodnikovem podaljšku (na žalost domačih je Arsenal zabil le enega od obeh) je bil epilog Wengerjevega slovesa od Monaca enak. Stran od stare ljubezni se je obrnil s sklonjeno glavo, prežet z razočaranjem in z grenkim priokusom v ustih. A za razliko od takrat vsaj z iskrico upanja. Tedaj ni dobil popravnega izpita, zdaj ga bo. Še ena priložnost, torej. In morda, bržčas oziroma zelo verjetno tudi zadnja ...
OBLAKU STRANSKA VLOGA
Na drugi sinočnji tekmi je bil Jan Oblak pričakovano le opazovalec. Diego Simeone je dal spet prednost Miguelu Angelu Moyaju, Škofjeločan je zasedel svoje standardno mesto na klopi za rezerve. In bil priča porazu svojega Atletica.
Bayer si je v Leverkusnu priigral minimalno prednost, mož odločitve je bil Hakan Calhanoglu, ki je zadel z mojstrskim strelom po neverjetno všečni akciji domače ekipe. Bi Oblak zadetek lahko preprečil? Odgovor bi bil – težko, zelo težko. Tudi v primeru neverjetne pristranskosti ...
Osmina finala
ARSENAL - MONACO 1:3 (0:1)
0:1 Kondogbia (38), 0:2 Berbatov (53), 1:2 Oxlade-Chamberlain (90+1), 1:3 Ferreira (90+4)
BAYER - ATLETICO M. 1:0 (0:0)
1:0 Calhanoglu (57)
