Kot smo vam zaupali včeraj, je naš trenutno najboljši nogometaš že kako uro po nastopu v Leverkusnu zelo dobro vedel, da ga bo še nekaj dni bolela noga, po kateri so ga tako zelo kresnili na uvodu v sobotno uresničitev sanj. Imel je prav. Ni pa predvidel, da bo neprijetno hladen nedeljski večer in za te kraje skorajda šokantno zasneženo ponedeljkovo jutro dočakal z bolečino v dvojini, torej z bolečino v obeh spodnjih okončinah. "To sicer ni Italija, kjer je privajanje na te zadeve verjetno najtežje in kjer človek najhitreje dobi največjo količino močnih udarcev. Toda še manj je to Avstrija, kar je Kevin zelo dobro vedel in kar je takoj tudi občutil. Nemška liga je daleč od fizično najbolj neusmiljene in grobe, a je še dlje od avstrijske," je ob tem dejal dolgoletni novinarski spremljevalec nemškega prvenstva in še posebej Borussie ter ob tem izpostavil, da slovenskega nogometaša v tem pogledu čaka še nekoliko težja naloga, kot bi ga v drugačnih okoliščinah.
Jasno, vedeti je treba, da so prvenstvene tekme sredi delovnega tedna v Nemčiji izrazita redkost in da bi se novinec v tej državi z njimi lahko prvič srečal šele čez nekaj mesecev. Tudi Kampl bi se, če bi v Dortmund na primer prišel preteklo poletje. Ker je prišel v tem januarskem prestopnem roku, pa se mora s tako imenovanim angleškim tednom, ki ga Nemci kot skorajda ogroženo vrsto izpostavljajo na vsakem koraku, srečati takoj.
Odgovorni so se namreč odločili za teden dni daljši zimski premor, njegova cena pa so današnje in jutrišnje tekme spomladanskega dela prvenstva. S tem pa je v Kevinovem primeru treba plačati tudi z ekspresno oskrbo razbolenih nog in s temu primerno veliko mero stiskanja zob. Sploh če si želi enakovredno kandidirati za nastop na prvi tekmi pred domačimi gledalci, in verjetno nam ni treba posebej poudarjati, kako zelo močna je ta želja. Verjetno bi se bil Kampl celo rajši pripravljen odpovedati sobotnemu igranju proti svojemu nekdanjemu klubu kot jutrišnjemu nastopu pred osemdeset tisoč edinstvenimi navijači. Zato si verjetno lahko predstavljate, v kolikšni meri je pljunil v roke in kako zelo si želi dokazati, da se je sposoben takoj prilagoditi tako na bundesligaške udarce kot na okrevanje po njih.
V dveh dneh po Leverkusnu je odpovedal vse aktivnosti, ki niso stoodstotno povezane z regeneracijo in pripravo; celo družabna srečanja z bližnjimi, ki so želeli z njim deliti veselje po zelo pozitivnem začetku udejstvovanja v ligi, ki si jo je vedno želel bolj kot karkoli. Z veliko terapijami in še več počitka je bil pred očmi le včerajšnji večerni trening, ki je bil kajpak ključnega pomena.
Kdor se je bil na njem sposoben prikazati s pripravljenostjo in podobo, ki sta potrebni za jutrišnji nastop, ima zanj tudi realne možnosti. Seveda smo se skozi kaos zasneženih avtocest odpravili preverit, ali je reprezentantu naše dežele njegov namen, ki nam ga je v neformalnih stikih tako zelo poudarjal, uspelo uresničiti. Kljub popolnemu prometnemu kolapsu, kakršnega ne pomnijo celo vseh razsežnosti cestne gneče vajeni prebivalci Porurja, smo v nasprotju z mnogimi nemškimi kolegi več kot pravočasno prispeli v eno od dortmundskih predmestij. A potem ko smo si dodobra pogledali navdušujoč vadbeni center, v katerega so se črno-rumeni preselili pred nekaj leti in ki še vedno diši po novem, smo bolj kot ne ostali pri tem.
Uradno je Klopp razlog za vnovično poigravanje z živci predstavnikov medijev našel v vremenu in glede na nevsakdanjost trenutnih meteoroloških pojavov v tem delu Nemčije mu je zelo težko karkoli očitati. Toda med prekaljenimi poznavalci dogajanja je bilo slišati marsikatero opazko na temo elegantnega umikanja ekipe, ki je prikovana na dno prvenstvene lestvice, od oči javnosti.
V tem primeru na najbolj oddaljeno od osmih igrišč za trening, ki so ga padavine po nekem naključju (napol čudežu) najmanj načele, do katerega je mogoč dostop le s službenimi avtomobili in ki ga je iz dela centra, običajno namenjenega vsem aktivnostim, komajda mogoče videti. "Tako daleč je, da sploh ne bomo vedeli, ali so zares trenirali," je ob tem dejal eden od nemških snemalcev in se bil skupaj s kolegi pripravljen vdati v usodo poročanja brez kakršnegakoli slikovnega materiala. A nato, ko so že pospravljali stvari in želeli oditi, sta televizijska slika in fotografije skorajda bizarnega dogajanja, kakršnega ne pomnijo, vendarle zaokrožile po deželi svetovnih prvakov.
Zasluge za to pa gredo v celoti našemu in vašemu fotoreporterju. Vse skupaj lahko pripišete bodisi slovenski iznajdljivosti bodisi balkanskemu občutku za kljubovanje in iskanje lukenj v ogradi; kakorkoli pač hočete.
Dejstvo pa je, da je, ker je ograda še vedno precej nova, fotografska polovica naše odprave našla metaforično luknjo v podobi hribčka, ki mu pred tem nihče ni posvečal posebne pozornosti. Od tam se je, kot je pravilno predvideval naš in vaš fotograf, odprl tudi pogled na zloglasno osmo igrišče. In čeprav s tem seveda ni bil kaj dosti bližje (morda za slabih sto metrov), je bil ta pogled v danih okoliščinah božji dar, ki so ga Nemci hitro zgrabili z obema rokama. Bo že res, da je zasilna rešitev v trenutkih, ki se zdijo nerešljivi, pogosto vredna celo več kot samoumevne vsebine v idealnih okoliščinah. Nemški kolegi so to znali ceniti in svojo hvaležnost pokazati z neutrudnim trepljanjem, pri čemer bi, če bi poznali tisto slovensko narodno, zagotovo zapeli prirejeno različico. Mi pa smo znali ceniti ptičico na veji, ki je zasilno rešitev prav tako cenila in nam prišepnila, da je Kamplu namen spelo v popolnosti uresničiti.