Da bodo imeli navijači priložnost spremljati najboljše klube z vseh celin, kako se med seboj borijo za prestižno lovoriko. Za naslov najboljšega kluba ne samo v svoji državi, ne samo na svoji celini, ampak na svetu!
"Svetovni klubski prvak. Najboljši na svetu." Sliši se dobro, a dejstvo je, da svetovno klubsko prvenstvo niti približno ni tekmovanje, v katerem se za laskavi naziv borijo najboljši klubi na svetu.
Danes bodo naskakovali 22. zaporedno zmago, ki bi jim prinesla naslov svetovnega klubskega prvaka in uradni naziv najboljšega kluba na svetu. Glede na formo, ki jih krasi v zadnjih mesecih, bi bilo veliko presenečenje, če ne bi uspeli na kolena spraviti sicer spoštovanja vrednega in zelo kakovostnega nasprotnika.
Z 21 zaporednimi zmagami v vseh tekmovanjih – španskem prvenstvu, pokalu in ligi prvakov – so se že vpisali v zgodovino kot ena izmed najboljših ekip vseh časov, svoj neverjeten niz zmag pa želijo nogometaši Reala iz Madrida proti San Lorenzu še malce podaljšati ter osvojiti novo lovoriko.
A četudi belemu baletu danes ne uspe, četudi v Marakešu Iker Casillas ne bo visoko v zrak dvignil pokala za svetovnega klubskega prvaka, bo le malo nogometnih navdušencev dejalo, da Real Madrid ni najboljša ekipa na svetu in da je to San Lorenzo, moštvo, za katerega pesti stiska papež Frančišek.
Enostavno je za evropski nogometni svet – podobno sicer velja tudi po drugih celinah, izvzamemo lahko samo Južno Ameriko – svetovno klubsko prvenstvo približno tako pomembno, kot je bil včasih pomemben pokal Intertoto.
OD IDEJE DO IZVEDBE SEDEM LET
Svetovno klubsko prvenstvo je bilo v takšni izvedbi, kot ga poznamo v zadnjih letih, prvič organizirano leta 2000. V tistem času je imel predsednik Fife Sepp Blatter z njim velike načrte, optimistično je napovedoval, da bo to postalo morda celo najpomembnejše klubsko tekmovanje na obličju Zemlje, nekakšen ekvivalent svetovnemu (reprezentančnemu kajpak) prvenstvu.
Ideja o organizaciji tega dogodka pa ni zrasla na zelniku švicarskega nogometnega funkcionarja, decembra 1993 jo je Fifinemu komiteju v Las Vegasu predstavil predsednik Milana, Silvio Berlusconi.
Komite je bil nad idejo italijanskega mogotca navdušen in je projekt zagrabil z obema rokama. Najprej je bilo treba izbrati primerno lokacijo in v ožjem izboru se je znašlo devet držav: Brazilija, Kitajska, Mehika, Paragvaj, Savdska Arabija, Tahiti, Turčija ter ZDA, pri čemer so zainteresiranost za izvedbo tega tekmovanja pokazale le štiri države. Ob Braziliji, ki je bila na koncu izbrana, še Mehika, Savdska Arabija in Urugvaj.
Kot rečeno, izbrana je bila dežela nogometa, ki bi morala gostiti svetovno klubsko prvenstvo leta 1999. "To je odlična priložnost, da naš klub postane prvi pravi svetovni klubski prvak," je takrat navdušeno razlagala legenda Manchester Uniteda Bobby Charlton, podobnega mnenja so bili tudi drugi svetovni nogometni veljaki, ki so si od svetovnega klubskega prvenstva obetali zares ogromno.
Tudi nagradni sklad je bil precej velik za tisti čas, znašal je 28 milijonov dolarjev, televizijske pravice pa so bile 15 televizijskim hišam na petih celinah prodane za 40 milijonov dolarjev. A čeprav je bilo vse pripravljeno za spektakel, v katerem bi morale nastopati ekipe, ki so bile na svojih celinah najboljše leta 1998, je bilo vse skupaj za eno leto prestavljeno.
BRAZILCI SO NAJBOLJŠI, NOBEN EVROPEJEC JIM NE SEŽE DO KOLEN
Prvo svetovno klubsko prvenstvo je bilo tako odigrano januarja leta 2000, na njem pa je nastopilo 8 moštev, ki so blestela v letu 1999. Brazilski Corinthians, ki je imel vlogo domačina, njegov domači rival Vasco da Gama, ki je osvojil pokal libertadores, Manchester United, zmagovalec lige prvakov, Real Madrid, zmagovalec medcelinskega pokala, mehiška Necaxa, maroška Raja Casablanca, avstralski South Melbourne in Al Nassr iz Savdske Arabije.
Ekipe so bile razdeljene v dve skupini, pri čemer se je prvouvrščena iz vsake skupine uvrstila v finale, druga pa v mali finale. Skoraj vsi so bili prepričani, da bosta prvi dve mesti v obeh skupinah zasedla predstavnika Južne Amerike in Evrope, toda zmotili so se.
Manchester United je skupinski del zaradi slabše gol razlike končal na tretjem mestu, za drugouvrščeno Necaxo in odličnim Vascom da Gamo, ki je imel v svojem napadu fantastičnega Romaria in "norca" Edmunda.
Tudi v drugi skupini je prvo mesto osvojil brazilski klub, Corinthians, za katerega je takrat igral odlični Kolumbijec Freddy Rincon, pa tudi asi, kot so Luizao, Edu in Edilson. Na drugem mestu je bil z enakim izkupičkom točk, a slabšo gol razliko Real Madrid, med južnoameriškima in evropskima predstavnikoma pa je vladalo veliko rivalstvo.
"Angleži so trdili, da jih ne zanima svetovno klubsko prvenstvo, pa je BBC vseeno poslal 60 novinarjev v Brazilijo, kar potrjuje, da je bilo to tekmovanje najpomembnejše v njihovi zgodovini. K nam so prišli misleč, da bodo zlahka zmagali, a niso računali na moč Vasca. Noben nogometaš Manchester Uniteda v tem trenutku ne more igrati za Vasco. Brazilci so najboljši nogometaši na svetu in noben Evropejec jim ne seže niti do kolen," je po zmagi nad Unitedom arogantno dejal takratni podpredsednik Vasca da Game.
Njegov klub se je tako po odličnem skupinskem delu, v katerem je trikrat zmagal, znašel v finalu, kjer pa je moral po streljanju enajstmetrovk priznati premoč Corinthiansu. Tekma za tretje mesto med Real Madridom in Necaxo pa je presenetljivo – prav tako po strelih z bele točke – pripadla Mehičanom.
Leto dni pozneje bi moralo biti svetovno klubsko prvenstvo v Španiji, v La Coruni, kjer bi moralo sodelovati 12 moštev, toda bilo je odpovedano zaradi različnih razlogov, glavni pa je bil vsekakor propad marketinškega partnerja, podjetja International Sport and Leisure. Do leta 2005 tako svetovnega klubskega prvenstva ni organiziral nihče, potem pa se je tekmovanje preselilo v deželo vzhajajočega sonca.
Japonska ga je gostila štirikrat zapored, potem so ga dvakrat organizirali v Združenih arabskih emiratih, znova dvakrat na Japonskem, lani in letos pa je vloga gostitelja pripadla Maroku. A namesto da bi zanimanje za to tekmovanje raslo, iz leta v leta vse bolj pada.
Edino zanimanje zanj obstaja pravzaprav le še v Južni Ameriki, kjer želijo temperamentni Brazilci, Argentinci, Čilenci in ostali narodi Evropejcem vsako leto dokazati, da je nogomet doma pri njih. Da lahko evropski klubi pokupijo vse najboljše nogometaše na svetu, toda umetnosti brcanja okroglega usnja ne bodo nikoli dosegli v tolikšni meri, kot so jo Južnoameričani.
In prav dvoboji med evropskim in južnoameriškim predstavnikom v finalu – le dvakrat se je zgodilo, da se je v finale uvrstil kdo drug, lani Raja Casablanca in leta 2010 TP Mazembe iz Konga – so pravzaprav edino, kar lahko vzbudi zanimanje javnosti kjerkoli po svetu. Vse ostalo je povsem nezanimivo.
Ne nazadnje številke govorijo vse. Nobena tekma v Maroku ni bila razprodana, na polfinalni tekmi med San Lorenzom in Auckland Cityjem je bilo na primer na tribunah manj kot 19 tisoč gledalcev, stadion pa jih sprejme dobrih 45 tisoč.
Jasno, največji razlog za to gre pripisati predvsem temu, da so prvaki ostalih celin po navadi povsem nekonkurenčni. Fifa bo tako morala v prihodnosti dodobra razmisliti, ali se sploh splača organizirati svetovno klubsko prvenstvo in vabiti vse prvake celin, ali pa bi se bilo morda bolje vrniti k staremu načinu tekmovanja.
NEPRIZNANI KRVAVI PREDHODNIK
Predhodnik svetovnega klubskega prvenstva je bil medcelinski pokal, v katerem sta se vsako leto od leta 1960 med seboj pomerila prvak evropske in južnoameriške različice lige prvakov. Zmagovalec obračuna je bil proglašen za najboljši klub na svetu, čeprav Fifa tega uradno ni priznavala, z obrazložitvijo, da medcelinski pokal ne more biti svetovno klubsko prvenstvo, če na njem igrata samo predstavnika Evrope in Južne Amerike.
Posledično zmagovalec seveda ne more dobiti laskavega naziva za najboljši klub na svetu. Kljub obrazložitvi Fifinih veljakov pa je zmeraj veljalo, da kdor osvoji naslov v medcelinskem pokalu, dobi tudi naziv najboljšega kluba na svetu. In v 60. ter 70. letih prejšnjega stoletja so si ga prizadevali dobiti vsi.
Dvoboji med Evropejci in Južnoameričani so postali epski. Šlo je za veliko več kot samo za osvojitev pokala. Šlo je za to, da so oboji poskušali dokazati, da se na njihovi celini igra najboljši nogomet. In pri doseganju ciljev niso izbirali sredstev.
Predvsem Južnoameričani, prednjačili so Argentinci in Urugvajci, so takrat igrali brutalen nogomet, poln umazanih prekrškov in nesramnih potez na meji dovoljenega. Leta 1969 je bil tako na primer odigran obračun med argentinskim Estudiantesom in Milanom, v katerem so rdeče-črni na domačem igrišču goste ugnali s 3:0, na povratni tekmi v Argentini pa doživeli sprejem kot iz najhujše nočne more.
Ob prihodu na igrišče so navijači po njih polivali vročo kavo, na igrišču pa so jih domači nogometaši tako pretepali, da je Nestor Combin obležal nezavesten v mlaki krvi. Combin je bil sicer argentinski napadalec, ki so ga Argentinci označili za izdajalca, ker je igral za Evropejce. Milanovi igralci so poskus pokola uspeli preživeti, sicer so izgubili z 1:2, a na koncu so se v skupnem seštevku obeh tekem veselili zmage.
Takšnih zgodb je bilo še kar nekaj, leta 1972 je na primer pri Indenpendienteju gostoval Ajax na čelu z Johanom Cruyffom, nizozemski virtuoz je od argentinskih navijačev prejel kar nekaj groženj s smrtjo. Tudi na igrišču ni bilo nič drugače. Cruyff je že v 5. minuti povedel Ajax v vodstvo, kar je povsem iz tira vrglo domačega branilca Danteja Mircolija, ki je z zverinskim prekrškom onesposobil Nizozemca, ki ni mogel nadaljevati tekme.
Ajax je v gosteh vseeno prišel do zelo dobrega rezultata, 1:1, ki ga je doma z zmago s 3:0 potrdil in se veselil naslova. Leto kasneje je Ajax zavrnil nastop in ponoven obračun z Indenpendientejem, nastope pa so kasneje zavračali še nekateri drugi klubi, med drugim tudi Bayern iz Münchna.
"Vojna" med Južnoameričani in Evropejci se je umirila šele leta 1980, ko je glavni pokrovitelj tekmovanja postal japonski gigant Toyota in se je medcelinski pokal preimenoval v Toyota pokal.
Azijci so uspeli poskrbeti za veliko bolj športni boj in do leta 2004, ko je bilo tekmovanje nazadnje organizirano – slavil je Porto –, podobnih brutalnih scen iz 60. in 70. let ni bilo več zaslediti.
JE REŠITEV TEKMA ZVEZD?
Mnogi se sprašujejo, kaj bi morali pri Fifi storiti, da bi svetovno klubsko prvenstvo znova naredili gledalcem zanimivo. Nekako je jasno, da v takšnem formatu ne more ostati in da bodo potrebne spremembe. Nekateri predlagajo povečanje števila klubov, pri čemer bi imeli Evropejci vsaj štiri, če ne celo osem predstavnikov (npr. četrtfinaliste lige prvakov), Južnoameričani vsaj štiri (polfinaliste pokala libertadores), svojega predstavnika pa naj bi imeli tudi Američani.
Vsekakor je to ena izmed rešitev, saj bi bilo veliko več zanimivih, zahtevnih tekem, a vprašanje je, ali je vse skupaj, glede na izjemno zgoščen urnik, izvedljivo. Zelo zanimivo rešitev pa je ponudil novinar Eurosporta Chris Wheatley, ki pravi, da naj pozabijo na svetovno klubsko prvenstvo in namesto tega organizirajo nekakšen "all stars", tekmo zvezd, v kateri bi sodelovali najboljši nogometaši iz posameznih lig.
Enajsterica bundeslige, serie A, premier lige, primere, ligue 1, MLS, brazilske, argentinske lige in tako naprej. Ideja je ambiciozna, a vsekakor izvedljiva in priznati morate, neverjetno atraktivna.
Kdo potrebuje tekmo med Moghreb Tetouanom in Auckland Cityjem, če lahko spremlja najboljša nogometaša Cristiana Ronalda in Lionela Messija, kako se skupaj, z roko v roki merita proti Sergiu Agüeru, Cescu Fabregasu, Angelu Di Marii in ostalim zvezdnikom angleške premier lige?
