Klubsko SP: Cement za zidanje gradov v oblakih

Jutri se bo v boj za sobotni finale podal najboljši iz južnoameriškega pokala libertadores, že nocoj pa je na potezi predstavnik stare celine, najboljši iz lanske izvedbe elitne lige prvakov. Madridski Real se bo pomeril z mehiškim klubom Cruz Azul.

Modri Križ, kot bi lahko to ime prevedli v slovenščino, je v Maroko pripotoval kot najbolj trofejen klub lige prvakov območja Concacaf; torej lige prvakov, ki jo igrajo klubi iz Severne in Srednje Amerike ter Karibskega otočja. Čeprav ne gre za rekorderja po številu naslovov mehiškega prvaka in tudi ne za najuspešnejši (pa tudi ne največji) mehiški klub, je ekipa iz Ciudad de Mexica tradicionalno uspešna na mednarodni sceni in si je sodelovanje na letošnjem klubskem prvenstvu priigrala že s svojim šestim celinskim (oziroma območnim, kakorkoli pač hočete) naslovom.

No, Mehičani so v Severno Afriko tudi sicer prišli z zelo zanimivo osebno izkaznico, ki je širši svetovni javnosti podobno kot številni podatki v zvezi z udeleženci teh tekmovanj s preostalih celin znana nekoliko manj. Malokdo ve, da so klub že daljnega leta 1927 na območju tovarn cementa v mehiški zvezni državi Hidalgo ustanovili delavci, med katerimi so mnogi zanj tudi igrali. Nanj so bile vezane številne prostočasne dejavnosti, pogosto je bil celo v vlogi nekakšnega sindikata in je postopoma pridobival veljavo, dokler kluba leta 1960 niso organizirali polprofesionalno (kmalu zatem tudi profesionalno) in ga prijavili za tekmovanje v tedanji drugi mehiški ligi.

Vodstvu cementarne je bila zamisel všeč in je v projekt vlagalo kar nekaj denarja, klub se je hitro preselil v najbližje mesto in nato kmalu tudi v prestolnico, kjer je že od nekdaj igral največ svojih tekem; najprej proti kolektivom primerljivih tovarn, nato proti rezervnim zasedbam uveljavljenih klubov in sčasoma proti njim samim.

Posel s cementom je cvetel, tudi denarja za nogomet je bilo vse več in že leta 1964 je bil Cruz Azul (kot se, kakopak, imenuje tudi tovarna) mehiški prvoligaš, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa celo vladar mehiškega nogometnega prizorišča. Danes po vsej Mehiki več ljudi navija le za sloviti Club America, ki prav tako prihaja iz Ciudad de Mexica, in za romantično Guadalajaro, po številu lovorik so nogometaši z modrim križem na skupno četrtem mestu, znani pa so po zelo dobro organiziranem in transparentnem poslovanju, donosnih sponzorskih pogodbah ter na splošno vzornih (sploh za mehiške standarde) razmerah.

Pri tem pa, kar je morda najbolj zanimivo, ima vse vajeti še vedno v rokah cementarna, ki je v sodelovanju z nekaj skladi lastnica kluba, hkrati pa je že 87. leto zapored njegov glavni sponzor.

In kaj je s tem mehiškim cementom mogoče zgraditi na letošnjem svetovnem prvenstvu? Evforija v Mehiki je pred nocojšnjo tekmo seveda primerna obračunu z Realom, ki je tudi v tej državi podobno noro priljubljen kot v ogromni večini latinske Amerike. Oziroma še nekoliko bolj, saj so še vedno zelo živi spomini na čase legendarnega Huga Sancheza v vlogi enega najboljših strelcev v zgodovini tako kraljevega kluba kot španskega klubskega nogometa.

Toda naj bodo pričakovanja navijačev še tako velika, ni se mogoče znebiti občutka, da gre za zidanje gradov v oblakih. Čeprav ima Cruz Azul zelo spodobno ekipo, o kakovostni ravni veliko pove že en podatek. Mehičani so v provizoričnem (namesto običajnih štirih sta na sporedu le dve tekmi, saj sta južnoameriški in evropski predstavnik v polfinale uvrščena neposredno) četrtfinalu šele po podaljšku ugnali predstavnika Avstralije in pri tem prikazali nogomet na ravni, ki je kar precej oddaljena od najvišje evropske. In še malce bolj od trenutne ravni kluba, s katerim se v tem trenutku lahko (pa še to zgolj morda) primerja le münchenski Bayern.

Real se na lov za svojim četrtim svetovnim naslovom, prvim po že kar oddaljenem letu 2002, podaja z neverjetnimi dvajsetimi zaporednimi zmagami v vseh tekmovanjih in na splošno s formo, s katero je izrazit favorit tako za nocojšnjo zmago kot za končno slavje. Prvi zvezdnik Cristiano Ronaldo v svojem norem strelskem ritmu komaj čaka, da se loti tudi mrež na stadionu v Marakešu, izjemno motivirani pa so kajpak tudi njegovi soigralci, ki bi za slovo od uspešnega leta 2014 v špansko prestolnico radi prinesli še eno lovoriko.

V nedeljo se obeta velika predbožična zabava, ki je ne bi smela skaziti ne mehiški cement ne argentinski San Lorenzo, ki bo po vsej verjetnosti nasprotnik evropskih prvakov v finalu. A ker je nogomet le nogomet, z vozovnicami za pot na zabavo vendarle še malce počakajte.