Mešanica utrujenosti, razočaranja in tudi ponosa ob doseženem v celotni evropski sezoni na domači strani, ki jo je predstavljal Ante Šimundža, in veliko veselje na nemški oziroma na švicarsko-italijanski, s katere se je na vsa usta smejal Roberto Di Matteo.
Prvi polčas je obljubljal veliko, v marsikaterem pogledu je dovoljeval sanje o drugem zaporednem nastopu v šestnajstini finala lige Europa. Obljube so prihajale iz obeh smeri; Maribor je bil dovolj živahen in kreativen v ofenzivnih akcijah, hkrati pa se ni spravljal o omembe vredne obrambne težave oziroma ni dovolil, da bi ga vanje spravili nogometaši Schalkeja. Izid se sicer ni spremenil, na semaforju je še vedno svetilo za Nemce pogojno ugodnih (vedeti je namreč treba, da jih je zaradi dogodkov na tekmi v Londonu zmaga namesto v ligo Europa vodila v osmino finala lige prvakov.
Toda povsem realno, brez trohice vijolične zaslepljenosti si je bilo mogoče predstavljati spremembo v korist slovenskega prvaka, ki je za novo evropsko pomlad kajpak potreboval vse tri točke. Toda treba je priznati, da je po odmoru med polčasoma, ki je minil v sila pozitivnem ozračju, tak občutek vztrajal le še nekaj minut. Nogometaši Schalkeja so zagotovo izvedeli za zanesljivo vodstvo Chelseaja nad Sportingom, njihov motiv je zrasel, igra se je dvignila za vsaj eno stopnico in slika na igrišču se je spremenila.
Pojavile so se prve težave domačega moštva, za njimi pa so hitro prišli tudi večji rezultatski škripci. Najprej je bila Fortuna še na strani slovenskih prvakov, toda ko je Schalke dobil drugo veliko priložnost, jo je znal zgrabiti z obema rokama. Zadetek, vodstvo in v veliki meri tudi hvala lepa ter nasvidenje. Maribor je bil pogumen, a ne dovolj močan. Maribor je poskušal, a ni imel prave iskre, ni imel prave energije.
Maribor do zadnjega ni vrgel puške v koruzo, toda ni se bilo mogoče znebiti občutka, da je tja padla sama od sebe. Daleč je bil zadetek za častno izenačenje in slovo z novo točko, kaj šele dva zadetka za napredovanje. Utrujenost je naredila svoje, poti nazaj ni bilo, vijoličasti obrazi po tekmi pa so bili temu primerni.
NAPORNA SEZONA JE NAREDILA SVOJE
"V prvem polčasu smo bili na odlični ravni, v drugem pa smo predvsem v fizičnem smislu padli. Zmagala je bolj sveža ekipa, svežina je bila tista, ki je srečanje odločila. Pri nas se je poznalo, da smo odigrali že kopico tekem v letošnji sezoni, in v drugi polovici današnje je to res odigralo zelo pomembno vlogo. Petintrideset uradnih tekem do sredine decembra je ogromno, žal se je to danes poznalo. Zapustile so nas moči, mnogi igralci so bili zelo utrujeni, in ko smo prejeli zadetek, se je bilo izjemno težko pobrati," je Šimundža ob prihodu pred predstavnike sedme sile razmišljal povsem v skladu s potekom tekme in v skladu z našimi opažanji.
Predvsem pomanjkanje moči je bilo očitno, nezmožnost odzvati se na zaostanek prav tako in trener Maribora od tega ni bežal. Ravno nasprotno, številne obveznosti svoje ekipe, njeno iztrošenost in vpliv na razplet sinočnjega srečanja je poudaril še nekajkrat. "Če bi tekma tekla drugače, bi lahko odigrali na drugačen način, ob tem pa bi tudi načrpali nekaj dodatnih moči iz petnih žil. Tako pa je izjemno naporna sezona naredila svoje," je med drugim poudaril in zbranim novinarjem zaupal, kaj je izmučenim igralcem dejal takoj po tem, ko je ob koncu tekme prišel v nekoliko razočarano, a ponosno slačilnico.
"Igralcem sem ob prihodu v slačilnico dejal, da sem nanje zelo ponosen, da je za njimi fantastično koledarsko leto in fantastičen jesenski del te sezone. Pokazali so ogromno,dosegli so ogromno, morajo biti ponosni tudi sami nase." Temu kajpak ni mogoče nasprotovati, kot ni mogoče nasprotovati trenerjevemu pogledu na celoten jesenski del sezone "Z evropsko sezono kot celoto smo lahko izjemno zadovoljni, bila je fantastična. Naredili smo, kar so si želeli naši navijači in kar si je po tiho želela vsa Slovenija. Tri točke so bile nadgradnja uvrstitve v ligo prvakov, za nameček smo bili do zadnjega v igri za napredovanja," je dejal.
NIKAKOR NE OBŽALUJEM NIČESAR
Ob tem pa nas je zanimalo, ali vendarle obstaja točka v preteklosti, točka v letošnji jeseni, ki jo Šimundža obžaluje in na katero bi se rad vrnil. Da bi kaj naredil drugače, da bi kakšno potezo povlekel še enkrat, da bi kakšno tekmo odigral na na novo in da z ekipo vendarle naredil še korak naprej ter evropsko sezono nadaljeval tudi spomladi.
"V nekoliko bolj oddaljeno zgodovino ne bi gledal, saj bi to pomenilo, da ne verjamemo v to, kar smo delali. Kar je bilo, je bilo, to bom pustil pri miru," je dejal v zvezi s prejšnjimi tekmami, se je pa tudi na tem mestu in v odgovoru na to vprašanje še enkrat dotaknil sinočnje tekme, na kateri je bilo tudi po njegovem mnenju v igri več.
Sploh z nekaj dodatne energije ali z drugačnim potekom rezultata. "Lahko vsekakor rečem, da je bilo tokrat dosegljivo več. Če bi imeli nekaj več svežine, bi se verjetno končalo drugače. Pa tudi če bi morda dosegli zadetek iz katere od naših priložnosti in bi se nato lahko postavili drugače, bi se stvari lahko obrnile tako, da bi zmagali in napredovali. Seveda je to tekmovanje, kjer vsaka malenkost lahko spremeni razplet, a mi ne pride na misel, da bi čutil kakršnokoli obžalovanje. Zame je v prvi vrsti pomembno to, da smo ves čas igrali na izredno visoki ravni in da smo na največjem evropskem odru pod potegnjeno črto pokazali zelo veliko."
Kar vsekakor se in kar se bo tej generaciji nogometašev gotovo poznalo tudi v prihodnje, pa naj bodo še naprej igrali pri Mariboru ali naredili kak korak še višje. "Najmočnejše tekme so tiste, na katerih se naučiš največ, in mi smo takih odigrali veliko. To so bile tekme na izredno visoki ravni in prepričan sem, da bodo generaciji igralcev neskončno koristile. Od njih so odnesli ogromno in bodo to v prihodnje znali izkoristiti," je za konec poudaril Šimundža.