Po njej se bomo lahko le poslovili od nečesa čudovitega, če se bo vijoličastim primeril izpad iz evropskih pokalov, in se navduševali nad nečim še bolj čudovitim, če se bo evropska zgodba z oznako 2014/15 nadaljevala.
Ne samo sanje svojih navijačev, Maribor je v tej sezoni uresničil sanje slovenskega nogometa. Seveda ne vsakega posameznika v njem, kajti ker vendarle govorimo o klubski in ne reprezentančni ravni, so dovoljeni različni pogledi, dovoljena so rivalstva, povsem legitimno je celo navijanje proti predstavniku naše države na mednarodnem odru oziroma stiskanje pesti za njegove nasprotnike. Toda če s spoštovanjem do teh posameznikov pogledamo na slovenski nogomet kot celoto in na njegove interese, sodelovanje kluba iz našega prvenstva v elitni ligi prvakov nedvomno predstavlja uresničitev sanj. 
Pravzaprav skoraj v tolikšni meri kot sodelovanje slovenske izbrane vrste na velikem tekmovanju, pa naj gre za evropsko ali svetovno prvenstvo. To je dejstvo in iz tega dejstva je treba izhajati, preden se podamo po poti razmišljanja o zadnjem nastopu vijoličastih v letošnji izvedbi najbolj prestižnega klubskega tekmovanja na svetu. Preden mu namenimo eno samo misel, moramo vedeti, da je Slovenija poldrugo desetletje mrzlično čakala na ponovitev leta 1999, da je bila v drugi polovici tega čakanja od njega že skoraj shirana in da si je ligo prvakov želela okusiti na vsak način.
Naj se sliši še tako strahopetno in neambiciozno, hoteli smo ligo prvakov in nam je bilo precej vseeno, kaj bi v rezultatskem smislu prinesla. In ko smo jo v zadnjih dneh letošnjega avgusta dobili, smo razmišljali zelo podobno. Smo in so, če se osredotočimo na Maribor ter njegove zveste navijače. Seveda so se še isto noč rodile nove želje, rodile so se nove sanje. Toda v prvi vrsti so želeli uživati v že uresničenih, pa naj je v rezultatskem smislu to prinašalo karkoli. Kar zadeva želje, fantazije in mrzlično pričakovanje nastopa v ligi prvakov, je bil Maribor nekakšen paradoks.
Na eni strani je bil lahko izjemno zadovoljen s potjo, ki jo je prehodil v zadnjih letih in po kateri je iz luknje, v katero je zdrknil po velikem uspehu omenjenega leta 1999 in ki ga je celo privedla na rob zloma, prišel na najvišjo organizacijsko raven v svoji zgodovini. Pa ne samo organizacijsko, dosegel je največjo konstantnost osvajanja lovorik na domači sceni, največji ugled na mednarodni in največjo prevlado (pa naj gre za tekmovalno ali ekonomsko) v slovenskem prostoru. Vse to bi ga moralo v veliki meri potešiti in o kakšni shiranosti ne bi smelo biti govora.
Toda liga prvakov je le liga prvakov in vse našteto želje po njej nikakor ni zmanjševalo, temveč jo je v skladu z omenjenim paradoksom le še povečevalo. Maribor je čutil, da je ob koncu prejšnjega stoletja Slovenijo predstavljal v tekmovanju vseh klubskih tekmovanj, pa čeprav je bil verjetno v vseh pogledih na nižji ravni, kot jo je dosegel v zadnjem obdobju. In po nekaj letih neuspešnega lova na vrnitev med evropsko elito ga je to frustriralo, tako kot ga je frustriral občutek, da je prerasel nekdaj tako zelo zaželeno ligo Europa. 
Olajšanje ob glasgowski zmagi je bilo zato vsaj tako veliko kot veselje in vsaj tako močno kot sreča. Seštevek vsega pa je dejansko privedel do tega, da bi se bili vsi po vrsti pripravljeni sprijazniti celo s šestimi porazi in točkovno ničlo. Ne glede na žreb, ne glede na nasprotnike in ne glede na klubsko miselnost, ki nikoli ni usmerjena proti počivanju na lovorikah, temveč vedno proti nadgradnji doseženega.
Liga prvakov je pomenila toliko, da je bila čudovita že sama po sebi. Tudi to je treba vedeti, preden se postavimo v kontekst vsega, kar je sledilo, in vsega, kar še bo. Kar zadeva prvo, je Maribor v prvih štirih krogih skupinskega dela prišel do še lepšega odtenka čudovitosti. Spomnimo se otvoritvene tekme v Ljudskem vrtu, prve po skoraj petnajstih letih, na kateri je Luka Zahović zadel ob koncu sodniškega podaljška, poskrbel za delirij in prinesel vijoličasto točko.
Spomnimo se gostovanje v Gelsenkirchnu pri nasprotniku, ki je zdaj kot zadnji prišel na sončno stran Alp in v čigar razkošnem domovanju je bil slovenski prvak celo boljši nasprotnik. Bil je bližje zmagi, odigral morda celo svojo najboljšo evropsko tekmo v zgodovini in na koncu osvojil še eno točko. In spomnimo se druge tekme pod Kalvarijo, ko je na stadion marsikdo prišel z grenkim priokusom visokega londonskega poraza, a ga je spral z vso sladkostjo eliksirja v podobi remija s Chelseajem, pravcatim evropskim velikanom, tedaj in trenutno vodilno ekipo angleškega prvenstva ter tedaj in trenutno enim najboljših moštev na stari celini.
Vse to so bili tisti štirje krogi, vse to je privedlo v položaj, v katerem so bila vijoličastim celo odprta vrata napredovanja v osmino finala in v katerem jim je bil dosegljiv največji uspeh v zgodovini slovenskega klubskega nogometa. Do tiste točke je šlo za ponovitev, kajti tudi generacija pred petnajstimi leti je zaključna kroga pričakala z identičnim točkovnim izkupičkom ter z identičnim zaostankom za preostalima nasprotnikoma. Ta čudovita ponovitev pa bi lahko prerasla v še bolj čudovito nadgradnjo v podobi nečesa nepredstavljivega. 
Šlo bi za odtenek, ki bi bil povsem neprimerljiv s čimerkoli, a se je na žalost pred dvema tednoma v Lizboni razblinil. S povsem zasluženo zmago je Sporting ušel predaleč, da bi ga bilo v zadnjem krogu mogoče ujeti oziroma da bi ga v zadnjem krogu lahko ujel Maribor. To teoretično lahko uspe Schalkeju, hkrati pa lahko Nemci seveda ostanejo tudi brez vsega, saj v primeru poraza sezone ne bi nadaljevali niti v šestnajstini finala lige Europa, kamor bi v tem primeru kajpak potoval predstavnik naše dežele.
Pa smo tam, pa smo še pri nekakšnem vmesnem odtenku. Torej med tistim, v katerega se je Maribor že obarval in katerega čudovitost je vsaj ponovitev čudovitosti izpred poldrugega desetletja, po okusu ter oceni nekaterih pa celo rahla izboljšava. In tistim božansko čudovitim, ki se je zdel bližje kot kadarkoli, a se je vendarle razblinil v portugalski prestolnici. Pred petnajstimi leti tretje mesto ni prinašalo ničesar; a tudi če bi, Maribor v zadnjem krogu do njega ni prišel. Z remijem v Leverkusnu je sicer osvojil svojo četrto točko, a to je bilo premalo za to, da bi prehitel enega od tekmecev in se zavihtel na položaj, ki je več let pozneje začel prinašati tolažilno nadaljevanje evropske sezone na nižji stopnici. 
S tokratnim remijem s Schalkejem (usoda je hotela, da gre ponovno za nemškega predstavnika) bi vijoličasti izenačili še točkovni izkupiček generacije 1999, a bi tudi oni ostali brez zdaj še toliko vrednejšega tretjega mesta. Zmaga in z njo skok pred modre iz Gelsenkirchna pa vendarle še vedno ponujata presežek dosežka izpred petnajstih let, in to ne le na simbolični ravni.
Šest točk proti štirim in tretje mesto proti četrtemu bi samo po sebi pomenilo najboljši dosežek v zgodovini kluba in tudi v zgodovini slovenskega nogometa. Da bi bila mera polna, pa ta kombinacija prinaša drugo zaporedno sodelovanje v šestnajstini finala lige Europa, ki jo je Maribor po povsem drugi in povsem drugačni poti okusil že v prejšnjem tekmovalnem obdobju. In če to seštejemo, potem dvomov preprosto ne more biti. Čeprav božanski odtenek čudovitega ni več dosegljiv, je še vedno v igri tak, ki bi bil v vsakih očeh in v vsakem pogledu lepši od vseh, ki jih je klubski nogomet naše države (pa tudi njene predhodnice, republike v okviru nekdanje Jugoslavije) kadarkoli ustvaril. Šest točk, tretje mesto v konkurenci tako uglednih klubov in spomladansko nadaljevanje sezone bi bili nedvomno nekaj, ob čemer bi brez najmanjšega zadržka lahko govorili o največjem uspehu Maribora in z njim Slovenije.
Vijoličasti to dobro vedo, bodite trdno prepričani. In tudi zato lahko pričakujete motiviranost, ko da bi šlo za napredovanje v ligi prvakov. Zelo dobro pa to vedo tudi navijači, zato lahko s tribun Ljudskega vrata pričakujete tako podporo. Čeprav je že trenutni odtenek čudovitega več, kot si je pred začetkom sezone kdorkoli želel, kaj šele pričakoval. Stremenje po še lepšem je pač v človeški naravi. Ob tem se tudi ni mogoče znebiti občutka, da si je ta generacija do zdaj najlepšega zaslužila.
