Svoje je prispeval zgodovinski polfinalni obračun buenosaireških rivalov Boce Juniors in River Plata, po napredovanju slednjega pa izrazito iz povprečja tega tekmovanja (sicer drugega po vrednosti v Južni Ameriki) izstopa tudi veliki finale. Danes in čez teden dni ga bosta namreč odigrala kluba, ki na mednarodno lovoriko čakata že celo večnost.
Čeprav je do zdaj osvojil kar 36 naslovov argentinskega prvaka in je pred zadnjim krogom tokratnega prvenstva spet v igri za to lovoriko, River Plate velja za tradicionalno razočaranje na celinskem odru. Če gre v argentinskem kontekstu za velikana vseh velikanov, v južnoameriškem velja za vse kaj drugega. Brez posebnih zadržkov lahko trdimo, da je bilo njegovo dozdajšnje mednarodno udejstvovanje precejšnje razočaranje.
Na prvi naslov v slovitem pokalu libertadores, ki ga prosto označujemo za južnoameriško različico lige prvakov, so morali buenosaireški rdeče-beli čakati vse do leta 1986, ki v njihovi zgodovini velja za izrazito posebno. Ne samo celinski, River Plate je tedaj osvojil tudi svetovni naslov in po dolgotrajnem čakanju napovedal neprimerno boljše čase, ki pa jih ni bilo od nikoder.
Doma je s krajšimi prekinitvami nizal lovorike, k temu nizanju se je zelo hitro vrnil celo po tem, ko se mu je poleti leta 2011 primeril šokanten izpad v drugo argentinsko ligo. Na mednarodni sceni pa o kakih nizih uspehov ni bilo ne duha ne sluha, kultni River je nase resno opozoril le še leta 1996, ko se je drugič in zadnjič veselil zmage v libertadoresu. To je bilo vse. In tako je bila to tudi zadnja lovorika v omembe vrednih meddržavnih tekmovanjih, ki so jo rdeče-beli pospravili v svoje vitrine. Čeprav so polne, v njih torej zija kar precejšnja vrzel.
Že tako ali tako je bilo trofej te vrste malo, za nameček pa do zdaj osvojene svežih sostanovalk niso dobile že celo večnost. Nič novega ni prišlo ne iz pokala libertadores ne iz pokala sudamericana, ki so ga južnoameriške nogometne oblasti kot nekakšno tolažilno tekmovanje ustanovile šele pred trinajstimi leti in v katerem River kajpak ni slavil še nikoli. Z dopolnitvijo osemnajstih let je suša ravno letos postala polnoletna, zato nikakor ne preseneča prava manija, ki se je rodila in razplamtela ob letošnjem pohodu buenosaireškega stoletnika (letos je dopolnil že 113 let, če smo povsem natančni) skozi tekmovanje, ki bi ga najlažje primerjali z našo ligo Europa, a je v relativnem smislu kakovostnejše in tudi vredno nekoliko več.
Seveda je pomembno vlogo odigral polfinalni obračun z Boco, prvi mednarodni po več kot desetih letih, ki je tako lokalno kot globalno še povišal temperaturo. Zadnjih deset stopinj do vrelišča je dodalo prvo napredovanje na račun gorečega mestnega tekmeca po več kot dvajsetih letih, s celotno zgodbo o dolgoletnem čakanju velikana pa se odlično sklada nasprotnik, s katerim se bo River pomeril za naslov in s katerim bo gostoval na nocojšnji (po slovenskem času se bo pravzaprav začela četrt čez eno zjutraj) prvi tekmi.
Nacional iz zloglasnega Medelina nikakor ni klub Riverjevih razsežnosti, a je v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja zrasel v enega največjih kolumbijskih klubov in ta status nekako ohranja do današnjih dni. Naj si bomo na jasnem, to počne na precej drugačen način od tistega, na katerega je prišel do državne, celinske in v določenem obdobju tudi do svetovne slave.
Na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta je bil Medelin središče južnoameriških mamilarskih poslov, klub pa je skorajda neposredno financiral najmočnejši kartel na čelu s Pablom Escobarjem. V Kolumbiji so njegov vložek komajda skrivali, mamilarski kralj je pogosto kupoval nogometaše, z domačimi in tujimi zvezdniki, ki so za tiste čase prejemali absurdno visoke plače, pa je Nacionalu leta 1989 uspelo pokoriti celotno celino.
To je bil prvi kolumbijski naslov v pokalu libertadores, klub iz Medelina bi podvig skorajda ponovil leta 1995, ko je poraz doživel šele v finalu, pred dobrim desetletjem pa je kot že precej očiščena institucija dvakrat zelo dobro nastopil v pokalu sudamericana; leta 2002 je zaigral v finalu in leta 2003 v polfinalu.
Danes je o popolni očiščenosti le malo dvomov, še vedno pa gre za fanatično okolje, v katerem z maksimalno evforijo pričakujejo prvo mednarodno lovoriko po 27 letih. Kakšna polnoletnost neki, Nacional čaka še dlje in že ob polfinalnem obračunu s São Paulom smo lahko videli, kako goreče si tako nogometaši kot navijači želijo prekiniti to čakanje. Danes se zagotovo obeta nadgradnja, že zdaj pa je jasno, da ne po prizorih na tribunah ne po žaru na igrišču ne bo zaostajala niti povratna tekma prihodnji četrtek v Buenos Airesu.
