Kljub remiju z nespornim evropskim velikanom Chelseajem za zdaj še ne moremo govoriti o pravem oranju ledine, o pravem odkrivanju doslej neznanega, o pravem poseganju po doslej nedoseženem, o pravem uživanju v doslej nedoživetem. Je pa skozi ta vrata povsem novih prostranstev mogoče stopiti nocoj.
Vodilna ekipa angleškega prvenstva je v vseh pogledih večja od moštev, ki se jim je slovenski klubski nogomet do letošnje sezone kadarkoli uspel približati, kaj šele jim odščipniti točko. O tem ne more biti nobenega dvoma. A prav tako ne more biti dvoma, da je mogoče razpravljati o vrednosti tega remija v primerjavi z vrednostjo zmage na gostovanju v Kijevu pred petnajstimi leti in morda celo v primerjavi z vrednostjo izjemno odmevne izločitve tedaj mogočnega Lyona v kvalifikacijah nepozabne sezone 1999/2000.
Pa ne samo to, predvsem v kijevskem primeru se je povsem mogoče postaviti na stran dosežka izpred poldrugega desetletja ali pa vsaj govoriti o nekakšni njegovi letošnji ponovitvi. Pri čemer se zdi, da je prav beseda ponovitev ključna. Kakorkoli obračate in kakorkoli vas je letošnja evropska sezona Maribora prevzela, doslej je šlo za nekakšno ponovitev zgodovinskega dosežka oziroma za pisanje še enega zelo podobnega poglavja v analih slovenskega klubskega nogometa.
Zelo odmeven uspeh v kvalifikacijah tedaj, zelo odmeven uspeh v kvalifikacijah letos. Izrazito velik podvig na eni tekmi skupinskega dela tedaj, izrazito velik podvig na eni tekmi skupinskega dela letos. To pa še ni vse. Čeprav nedvomno drži ugotovitev, da je popolna konkurenčnost na treh od štirih odigranih srečanjih opazna nadgradnja v primerjavi s prvim sodelovanjem v ligi prvakov, ima Maribor pred petim krogom tri točke. Torej toliko, kot jih je imel tedaj.
In čeprav se letos zdi bližje Sportingu in Schalkeju, kot je bil ne glede na omenjeno zmago Dinamu ter Bayerju, ima v primerjavi z ekipama, ki sta pred njim, točko oziroma dve manj. Verjeli ali ne, je to toliko, kot jo oziroma ju je imel tedaj. In da bi bila mera polna, se bo dva kroga pred koncem z možnostmi za napredovanje v nadaljnje tekmovanje (danes je to osmina finala, tedaj je bil drugi skupinski del, v obeh primerih gre za druščino šestnajstih najboljših) pomeril z ekipo, ki ji najtesneje diha za ovratnik.
Če torej želijo in želimo govoriti o pisanju povsem novega, doslej najlepšega poglavja tako v zgodovini štajerskega kluba kot v zgodovini slovenskega klubskega nogometa, se je danes s te točke treba premakniti drugače, kot so se Mariborčani premaknili na prelomu tisočletja. Ob neskončnem občudovanju doslej doseženega in z brezmejnim spoštovanjem aktualnega položaja bi šele v tem primeru prišlo do nadgradnje v pravem, v vseh očeh nedvoumnem pomenu te besede.
S tem bi veličastna ponovitev postala še veličastnejši mejnik in podvig izpred petnajstih let bi se v vseh pogledih ter brez zadržkov moral umakniti letošnjemu. V trenutku, ko bi bil Maribor v igri za napredovanje med šestnajst najboljših tudi pred zadnjim krogom, bi dobili nesporno največji uspeh vseh časov in hkrati bi v tem zadnjem krogu dobili tekmo, s katero se ne bi mogel primerjati noben dosedanji slovenski nastop v evropskih pokalih. Ne bi bilo prostora za razprave, ne bi bilo prostora za interpretacije, ne bi bilo prostora za primerjave različnih okusov.
Aktualna generacija bi postala edinstvena, največja in v največji meri nesmrtna. Ob tem je treba priznati, da je bila naloga njene predhodnice vsaj v določenem pogledu lažja. Če se je želel z možnostmi za napredovanje podati tudi v zadnji krog, je šampionski Maribor s konca prejšnjega stoletja potreboval bodisi zmago nad Dinamom bodisi remi in pomoč vodilnega Lazia. Tako kot danes, torej, ko je matematika povsem podobna; a so jeseni leta 1999 tekmo petega kroga vijoličasti igrali pred domačimi gledalci.
Poraz bi bil usoden tudi tokrat, gostovanje v Lizboni se v tem pogledu resnično zdi bolj neugodno in bolj nevarno, toda serijski zmagovalec slovenskega prvenstva še do nobenega mejnika ni prišel po lahki poti. Pravzaprav je bilo pisanje zgodovine vedno krvavo težko in zakaj bi bilo tokrat drugače. Naj se razumemo, Sporting je izjemno močan in pred domačimi gledalci brutalno uspešen.
Realne možnosti za zmago so temu primerne, zavedati pa se je treba tudi neskončno trnove poti, ki vodi do kombinacije remija in ugodnega razpleta tekme v Gelsenkirchnu. Toda ne moremo se znebiti občutka, da je v zraku ponovno nekaj posebnega. Saj veste, nekaj tistega, ob čemer tudi nemogoče postane mogoče, težko izvedljivo pa se spremeni v pisanje zgodovine.
