Absurdnost vrstnega reda

Obe ekipi sta v izjemni formi, rimska simpatičnost in bavarska mogočnost obljubljata vrhunske užitke, v najboljši formi pa na srečanje prihaja mladenič, ki ima za seboj neverjetnih šest mesecev.

Je mogoče najprej postati veliki junak svetovnega prvenstva in šele nato član tako reprezentančne kot klubske začetne enajsterice? Če bi ob takem vprašanju še pred kratkim energično odkimali, je zdaj z glavo treba narediti drugačen, pomensko nasproten gib.

A pojdimo lepo po vrsti. Čeprav lanske sezone Maria Götzeja nikakor ne moremo označiti kot neuspešne, je eden največjih nemških talentov zadnjih let v njej vendarle zaostal za pričakovanji. V prvi vrsti (a ne samo) za lastnimi, kajti iz dortmundske Borussie se je k Bayernu preselil v želji postati eden največjih zvezdnikov predvsem (a ne samo) domače lige, od česar pa je ostal kar precej oddaljen.

Sčasoma je postalo jasno, da je bil v očeh trenerja Josepa Guardiole druga izbira oziroma da so ga katalonskemu strategu celo ponudili vodilni možje kluba, potem ko jim ni uspelo pripeljati Neymarja. In če na zadevo pogledamo s tega zornega kota, potem je logično, da se omenjenemu strokovnjaku ni prav nič mudilo pri tem, da bi okrepitev, ki je na nemški sceni dvignila tako veliko prahu, postavil v prvi plan.

Guardiola je bil na trenutke od tega celo precej oddaljen in pravzaprav je Götzeja v ospredje najbolj postavljal tedaj, ko to ni bilo najbolj pomembno. Glede na to, da je Bayern državni prvak postal že ob koncu marca, je bilo takih priložnosti sicer kar nekaj, a seveda Mario z njimi ni bil najbolj zadovoljen in svojega razočaranja proti koncu sezone nikakor ni skrival. Imel je velikanske načrte, toda z njimi ni prišel niti blizu statusu samoumevnega člana udarne enajsterice svojega kluba, za nameček pa je bil še malce bolj od takega statusa oddaljen v dresu izbrane vrste, ki se je pripravljala za nastop na svetovnem prvenstvu.

In tako je bilo vse do velikega finala tega tekmovanja oziroma do podaljška, ki ga je izbrana vrsta Nemčije na tej tekmi odigrala proti Argentini. Do konca je bilo še nekaj minut, ko je prišla žoga, ki je spremenila vse. Oziroma je vse spremenil način, na katerega se je Götze s to žogo spoprijel in na katerega je dosegel zadetek za nemški naslov svetovnih prvakov. Pa smo tam. Pa smo na točki, na kateri je nogometaš postal junak mundiala in nato zelo hitro tudi še več od tega. Ali manj, potem ko je v absurdnem vrstnem redu pravzaprav najprej postal več.

Nemogoče je vedeti, ali bi Guardiola Mariu več priložnosti na začetku nove sezone ponudil v vsakem primeru; tudi če ne bi bilo junaškega zadetka iz Ria de Janeira. Kakorkoli že, mladenič je v Rim pripotoval kot igralec, čigar odsotnost iz začetne enajsterice je zgolj izjema in okrog katerega se vrti velik del Bayernove igre.

Seštevek igranja v prvem planu in samozavesti, ki jo samodejno prinese gol za naslov svetovnega prvaka, pa ima izjemne razsežnosti. Götze je trenutno najboljši igralec Bayerna ter prvi strelec nemškega prvenstva, in če bo (kar po vsej verjetnosti bo) na igrišče stopil tudi danes, bo predstavljal največjo nevarnost za vrata Rome. Za vrata ekipe, ki jo tri tedne po odmevnem remiju na gostovanju pri Manchester Cityju čaka izjemno težka preizkušnja, ki bo povedala praktično vse o resnosti njenih evropskih ambicij. Pomembno vlogo za razplet skupine bo odigralo tudi zgodnejše gostovanje sinje modrih s stadiona Etihad v Moskvi, celotno dogajanje pa bi moralo v veliki meri zasenčiti srečanja v preostalih skupinah.

Čeprav je z velikim delom misli na sobotnem el clasicu, Barcelona ne bi smela imeti težav na domačem srečanju z Ajaxom, medtem ko ni pričakovati, da PSG velike zmage nad Katalonci ne bi potrdil z zmago na Cipru.

Nastopi v skupini H, v kateri igrajo Porto, Bate, Šahtar in Athletic pa tako ali tako spadajo med najmanj odmevne in z vsem spoštovanjem še najbolj spominjajo na srednje zanimivo skupino lige Europa.