Čudodelnik in nekaj zadržkov

V njem je ob neprimerno boljši igri beli balet na zgolj treh tekmah dosegel neverjetnih osemnajst zadetkov in močno popravil vtis z začetka sezone. V prvi vrsti po zaslugi svojega največjega zvezdnika, nazadnje pa tudi malce po zaslugi nezanemarljive sodniške pomoči.

Brez skrbi, slednje ne bomo postavili v prvi plan, to vendarle ne bi bilo pravično, zato se bomo k njej vrnili pozneje. V prvem planu je z vsem spoštovanjem do oškodovanega Elcheja in drugih nogometašev Reala dovolj prostora le za enega, v tem trenutku brez dvoma najboljšega. Cristiano Ronaldo je aktualni lastnik zlate žoge, je precej svež dobitnik Uefinega priznanja za najbolj navdušujočega nogometaša pretekle sezone, in ne samo da si je obe nagradi več kot zaslužil, v tem trenutku ju brani z vsaj tako dobro formo kot ob najboljših predstavah v obdobjih, v katerih si ju je zaslužil.

Morda celo boljšo, če vemo, da je Portugalec trojček zelo visokih zmag Reala začel z enim zadetkom v mrežo Basla, ga nadaljeval s tremi prvenstvenimi pretekli konec tedna in jim predsinočnjim dodal še štiri na domačem srečanju z omenjenim Elchejem. Nič čudnega torej, da je obdobje kraljevih spodrsljajev v veliki meri sovpadalo s Cristianovimi težavami s poškodbo in z njegovo posledično odsotnostjo. Kot ni popolnoma nič čudnega, da preporod v celoti sovpada z njegovo vrnitvijo na igrišča, ki se je zgodila prav ob začetku nastopov belega baleta v letošnji različici najbolj prestižnega klubskega tekmovanja.

Ob tem pa se je še utrdil vtis, da je Ronaldo pri 29 letih v življenjski formi in na vrhuncu svoje bogate ter strelsko tako zelo uspešne kariere. Odkar je zablestel pri Manchester Unitedu, nikoli ni imel kakšne omembe vredne krize, po prihodu k Realu leta 2009 pa je zadetke ves čas dosegal v še bolj norem ritmu kot na Otoku. A nikoli ni bil tako dober kot v prejšnji sezoni in prav mogoče je, da celo v njej ni bil tako dober, kot je v tem trenutku.

Morda se je zdelo, da je vmes nekoliko popustil, saj na finalni tekmi lige prvakov nikakor ni bil najbolj zaslužen za uspeh Reala, na svetovnem prvenstvu se je povsem izgubil, pa tudi na začetku nove klubske sezone je bilo v njegovi igri prisotnih kar nekaj nihanj. Toda vse to je bila posledica poškodbe, ki jo je v več etapah vendarle uspel sanirati in po kateri je videti tako zelo neustavljiv, kot je v tem športu sploh mogoče biti.

Ne gre le za strelski izkupiček, tudi z akcijami, preigravanji in nasploh prispevkom na igrišču navdušuje na vsakem koraku. Celo do te mere, da ne zasenči le vseh tistih igralcev, ki k dvigovanju Reala prav tako prispevajo po svojih najboljših močeh, temveč tudi nekatere malce temnejše strani tega vzpona.

Ob Cristianovi formi in pošastno visokih zmagah je kar težko govoriti o dejstvu, da se zvezdniška zasedba še vedno ni povsem ujela in da pod vodstvom trenerja Carla Ancelottija še vedno ne deluje tako, kot bi morala za najtežje izzive. Navsezadnje je treba vedeti, da je Real na domačem igrišču proti skromnemu Elcheju izgubljal, priložnostni prvi vratar Keylor Navas je imel ogromno dela, gostje pa bi preprosto morali dobiti enajstmetrovko, ki bi jim po vsej verjetnosti prinesla vodstvo 2:0 in ki bi hkrati pomenila izključitev Marcela ter nadaljevanje gostiteljev z igralcem manj.

Povsem uigrana ekipa, h kakršni Madridčani stremijo po nezanemarljivih (in za nekatere nepotrebnih) kadrovskih spremembah, si česa takega ne bi privoščila. In povsem uigrana ekipa ne bi potrebovala pomoči sodnikov, ki jo je Ronaldo prav tako uspel zasenčiti, a je nikakor ne smemo povsem pozabiti. Ne samo nedosojena enajstmetrovka v korist Elcheja, taisti Marcelo je nato odigral prekršek za škandalozno dosojeno najstrožjo kazen na drugi strani, za nameček pa je Real dobil še en povsem podarjen strel z bele točke.

Da bi malce omadeževal svojo predstavo, ga je izsilil prav Ronaldo, in čeprav iz vsega skupaj ne gre delati prevelike drame, bi bilo gledanje stran in zanemarjanje zaskrbljujočih napak vsekakor krivično.