Vijoličasti so v obračunu s Sportingom pogrešali nadvse pomembnega člena. Marko Šuler je bil zaradi težav s stegensko mišico namesto na igrišču na vzhodni tribuni. »Uf, muka. Večja kot karkoli. Trpel sem, ni ga hujšega,« je odvrnil koroški branilec, ko nas je zanimalo, kako stresno je bilo spremljati soigralce.
Sedeža ni potreboval. »Vseh devetdeset minut sem bil na nogah. Križ mi bo odpadel,« je smehljaje malce potarnal nekdanji reprezentant, ki je znan tudi po tem, da je nadvse aktiven na družbenih omrežjih. Med tekmo kakšne njegove misli vendarle ni bilo mogoče zaslediti. »Ne, za kaj takega ni bilo možnosti. Živčnost je bila prevelika.«
Z videnim je bil seveda zadovoljen. »Morda smo se v prvem polčasu za približno deset minut povlekli malce preveč v obrambo, v nadaljevanju smo nato dobili gol, toda sicer smo imeli dogajanja pod nadzorom. Nogomet ti vloženi trud vrne. Točka je bila težko priborjena, toda zaslužena.«
Po 75. minuti so vijoličasti malce padli, bilo je opazno, da so jim pošle moči, a nato so se čudežno dvignili. »Ozračje na stadionu je bilo izjemno, to nam je dajalo prepotrebno energijo. Ta ekipa pač preseneča. Ko vsi mislijo, da ne more več, se pobere. Že dolgo govorim, da niti sami ne vemo, kje so naše meje,« pravi Marko Šuler, ki ne skriva, kako se je počutil, ko je bilo dokončno jasno, da ne bo mogel igrati: »Seveda sem bil razočaran. Tudi zato, ker je bilo v zadnjih desetih dneh narejenega zares ogromno, da bi bil pripravljen. Ampak na koncu smo bili postavljeni pred dilemo. Ali manjkaš na eni tekmi ali tvegaš, da te ni na vseh do konca sezone. Računica je preprosta.«
Vendar dan, ko se bo vrnil na igrišče, ni več daleč: »Sem v polnem treningu, mišica je zdržala vse napore, vendar je magnetna resonanca pokazala, da kljub vsemu še obstaja nekaj tveganja. V soboto v Kopru morda še ne bom na voljo trenerju, v sredo proti Rudarju bi že moral biti zraven.«
