Zahović izstopil iz sence

Ne v kvalifikacijah, v skupinskem delu. A žal so ga dosegli tisti, ki so v mariborskem hramu nogometa zaigrali v dresih tam najmanj priljubljene barvne kombinacije.

Kar je 27. oktobra 1999 kot zadnjemu uspelo Sergeju Rebrovu, tedanjemu zvezdniku kijevskega Dinama, za katerega je takrat igral tudi danes tragično preminuli Andrej Gusin, je danes Naniju. Rebrov je upe domačih razblinil v 84. minuti, Nani bi jih skorajda štiri minute prej. Skorajda! A jih ni.

Maribor je na spektakularen način izenačil in tako kot na svoji zadnji tekmi pred današnjo v ligi prvakov prišel do točke. Tedaj, skoraj petnajst let nazaj, si jo je z branjenjem za učbenike priigral v Leverkusnu, tokrat z občutno bolj pogumno in navdahnjeno predstavo proti Sportingu.

Če bi vijoličasti danes izgubili, bi bila to že skorajda krivica. Bili so preveč dobri za poraz. Preveč borbeni, preveč srčni. A ni manjkalo veliko, da bi plačali davek; ko jim je po sedemdesetih minutah pošla sapa – to je pač liga prvakov! –, so bili številni prepričani: le vprašanje časa je, kdaj bo Sporting zadel. In tudi je. Tedaj se je zdelo, da možnosti ni več. Ampak Ante Šimundža je imel asa v rokavu. Velikega asa. Asa, ki postaja vedno večji adut Maribora.

Ko so nekateri že sklonili glave in jih razočarano naslonili na svoje dlani, je pičil fant, za katerega boste še slišali. Ne zaradi priimka, zaradi tega, kar premore. Športni direktor Maribora Zlatko Zahović se je prvič, odkar čara pod Kalvarijo, znašel v senci svojega najstniškega sina.

Tokrat v Ljudskem vrtu ni odmevalo Zlatkovo ime, odmevalo je ime novega Zahovića na veliki sceni. Fant gole zabije za ekipo B v tretji ligi, zabija jih tudi za člansko ekipo v prvi ligi, zdaj ga je zabil še na najvidnejšem nogometnem odru. Pičil je kot nekoč njegov oče; kot kobra! V trenutku, ko so gostje že slavili. Potreboval je le trenutek. Zanj je bil dovolj. In zasenčil je vse, ki so se tako junaško borili sinoči v Ljudskem vrtu.

Zasenčil je izjemnega Jasmina Handanovića, brez katerega bi Sporting bržčas izdatno zmagal. In tudi mladega Petra Stojanovića, ki je vnovič odigral vrhunsko. Najmlajšemu v mariborski ekipi se kolena niso zatresla, odzval se je, kot da bi imel v nogah že nešteto evropskih tekem. A je bila zanj šele druga v karieri!

Zdaj torej veste, zakaj ga hočejo tudi Portugalci, kjer se je rodil in odraščal. In zdaj veste, zakaj jim ga ne smete za nobeno ceno prepustiti. Odgovor vam je ponudil sinoči. Proti Portugalcem. Otrok Benfice je razžalostil navijače Sportinga. Sanjsko. Tako in drugače.