Nogometaši Mure so doživeli nov boleč udarec. In še drugo prekmursko zaušnico v relativno kratkem času. Po visokem prvenstvenem porazu z Nafto so jih Beltinčani izločili iz pokalnega tekmovanja, na takšen scenarij v Fazaneriji razumljivo niso upali niti pomisliti. Kljub temu, da so ostajali praznih rok, so se črno-beli na nekaterih prejšnjih preizkušnjah predstavili v vsaj solidni podobi. Izgubljali so zaradi takšnih in drugačnih okoliščin, v sredinem poznem popoldnevu so pogoreli na celi črti. Res ni floskula, da se poraz od poraza razlikuje. Takšni, kot so si ga privoščili proti 'žutim', nedvomno spadajo v kategorijo strogo prepovedanih. Nikakor zaradi izpada kot takega, čeprav je to velik neuspeh, ampak zaradi načina, na katerega se je zgodil.
Že po nekaj minutah je bilo jasno, da muraši niso na primerni ravni. Da očitno niso pri stvari, da so odsotni, takšni so ostali vse do zadnjega žvižga Mateja Kapuna. Niti zgodnji zaostanek jih ni predramil. Ker v športu stikala, ki bi lahko v trenutku spremenil stanje duha, enostavno ni. Ni kot prižiganje in ugašanje luči. Ko enkrat drviš proti breznu …
Črno-beli so si privoščili obilo tehničnih napak. Neizsiljenih. Igra jim nikakor ni stekla, a to še zdaleč ni največji problem. Prav tako kot ni največja težava pomanjkanje kakovosti in hitrosti. Skrb zbujajoče je, da zasedba na zelenici ni izžarevala niti kančka energije, ni kazala lakote po uspehu, govorica teles je bila obupna. Mura je bila anemična, brez ideje, sterilna …
Ne, to kar se je dogajalo v Beltincih, s kakovostjo, s pomanjkanjem le-te, nima nič. Za to, da si v dvobojih odločen, agresiven in da 'pobiraš' druge žoge, ni treba biti vrhunski igralec. Nogometno znanje pri tem ni pogoj. Edino vprašanje je – hočeš ali nočeš? Si se pripravljen žrtvovati, ali se nisi? Beltinčani so hoteli in si močno želeli. In pripravljeni so se bili žrtvovati. 'Grizli' so, da bi osvojili žogo, kar je naredilo razliko, to jih je pripeljalo do velikega skalpa in veselja. Zasluženega.
Predsednik Robert Kuzmič je bil po tekmi upravičeno jezen. Vsaj nekdo, bi lahko pikro pristavili, igralci so anemičnost kazali tudi v porazu. Zaupanje navijačev, ki so si ga začeli vračati z obetavnim začetkom sezone, je izpuhtelo. Ni ga več. Spet so na začetku. Oziroma še huje, znašli so se na točki, ko so jih tako rekoč vsi odpisali. Tako hitro se pač stvari v nogometu lahko spreminjajo. Pred nedeljskim gostovanjem v Ljudskem vrtu jim nihče ne pripisuje niti minimalnih možnostih za uspeh. Še najmanj zaradi moči, ki jo razkriva Maribor ... Znašli so se v položaju obsojenca na smrtno kazen z obešanjem, ki upa, da bo vrv nekako le popustila, se strgala.
Kaj pa odgovornost trenerja? Podoba ekipe je seveda ogledalo njegovega dela. Mitja Mörec se tega vsekakor zaveda in mora sprejeti svoj del krivde, ampak najprej morajo njegovi varovanci sprejeti ključno odločitev – hočejo ali nočejo? Če bo odgovor pritrdilen, vse še ni izgubljeno, sezona je vendarle še mlada.
