Prazne marnje oskubljene kokoši

Se je pa v slovenskem športu dogajalo marsikaj zanimivega. Predvsem je bil v Evropi in tudi svetu v zadnjih dveh tednih opazen naš mladi vratar madridskega Atletica Jan Oblak. Moram vam povedati, da je bilo tudi pri meni v službi na Nizozemskem, kjer delam z ljudmi, ki se sicer kar dobro spoznajo na športno pravo in malo manj na šport, veliko, res veliko govora o Janu predvsem po tistem izjemnem prvem polčasu prve tekme obračuna z Realom v ligi prvakov. Mnogi menijo, da ne bo dolgo ostal v Madridu oziroma da ne bo dolgo njegov domač stadion Vicente Calderon. Neki moj kolega, ki je Anglež, je prepričan, da bo Jana pot vodila na Otok, v angleško ligo, in da si ga od vseh najbolj želi Roman Abramovič. No, bomo videli, če si ga bo tudi Jose Mourinho tako želel, da bo Roman za Oblaka odštel 25 milijonov evrov.

Mi je pa zanimivo, kaj počnejo mariborski nogometaši v slovenski ligi. Prav je zapisal moj kolega pri Ekipi, da bi morali biti prvaki naslednjih pet let, saj imajo večji proračun kot vsa ostala moštva v prvi ligi skupaj. Res je, da denar ni vse, res pa je tudi, da je zelo, zelo veliko in da je v nogometu zelo pomemben. Če imaš denar lahko kupiš igralce, ki jih potrebuješ in tudi na tem področju so bili do zdaj Mariborčani v atomski prednosti. Ali se igralci, ki že nekaj časa igrajo skupaj v vijoličastem dresu, niso zasitili drug drugega? Ne bi se smeli, saj so v ligi prvakov pokazali, da lahko skupaj dobro igrajo. Morda pa nočejo hoditi v službo na nogometno zelenico, ker jim igranje v slovenski ligi ne pomeni prav veliko. No, to je tak pristop, kot da bi se meni v službi zdelo odveč delati popravke kakšnega zakona, ker vem, da sem sposobna sama pisati zakone. Zagotovo bi hitro ostala brez službe. In verjetno se nekaj podobnega lahko zgodi tudi z mariborskimi nogometaši po mojem skromnem ženskem mnenju, a se mi zdi, da tudi ni daleč čas, ko se bi za krmilo vijoličaste barke vrnil Darko Milanič. Ampak to so samo prazne marnje oskubljene kokoši, ki je samo ljubiteljica športa. Sicer pa dovolj o Mariboru, saj se morajo pogovoriti v slačilnic sami med seboj in si naliti čistega vina; pa ne preveč.

Hudo zanimivo pa utegne postati na naši smučarski zvezi. Ali bo imel Andrea Massi sploh kaj zraven? Kar nekaj stvari kaže na to, da ne. Na zvezi so mu sicer pripravljeni ponuditi sodelovanje v kakršnikoli vlogi, vendar bo, kot kaže, ostal kar s Tino. Slednja bo odšla v ponedeljek ali torek v Švico k odgovornim v podjetju Stöckli in povedala, katero pogodbo naj potegnejo iz predala. Tisto, na kateri je napisano, da bo še vedno tekmovala v svetovnem pokalu, ali tisto, v kateri piše, da bo ambasadorka za njihove smuči. Sicer sem res mislila, da bo Tina končala kariero, saj so vsi znaki kazali na to, vendar sem se v zadnjih dneh znašla v precejšnjih dvomih. Tudi Massijevo omahovanje glede sodelovanja z zvezo je eden od pomembnih znakov, ker si po zadnji inačici želi zelo ohlapno sodelovanje, ob katerem bi lahko še vedno vodil ekipo aMaze. Znano je, da je Valerio Ghirardi pripravljen na nadaljevanje sodelovanja, Andrea Vianello je sicer odšel, vendar se mi zdi, da bi se njega dalo prepričati. Še največja težava bi bila v tej verigi Nežka Poljanšek, ki pa ima verjetno res vsega prek glave. Ampak bomo videli. Res pa je, če je bilo po Meribelu samo še odstotek možnosti, da Tina nadaljuje kariero, so danes te možnosti precej večje, tam nekje okoli 20 odstotkov.
Pa lupčka do prihodnjič.