Vrtec in strici

Vem, da je to mnogim v Sloveniji še tabu, vendar je v razvitih državah to nekaj povsem normalnega. Včasih se ti zdi, da lahko določene stvari lažje poveš tujcu kot prijateljici ali pa mami, ki te pozna že od malih nog. No, naletela sem na športno psihologinjo, ki je imela opravka z mnogimi vrhunskimi športniki.

Pogovor je bil zelo zanimiv in mi je odprl nova obzorja, vsaj glede iskanja rešitev v kočljivih situacijah. Toplo priporočam vsem, ne le tistim, ki so v težavah, ampak tudi vsem drugim, da se enkrat na leto pogovorijo s profesionalcem, ki natančno ve, kako se je treba odzvati v vsaki situaciji.

Nad predstavo vijoličastih nogometašev proti enemu največjih klubov v tem trenutku na svetu, londonskemu Chelseaju, sem bila navdušena. No, s svojo psihologinjo sem se že pred tekmo pogovarjala tudi o Mariboru, ko sem od nje čakala na odgovor oziroma pojasnilo, kako lahko klub, ki ima najboljšo ekipo v ligi, v petnajstih tekmah izgubi na kar štirih dvobojih z objektivno za razred slabšimi ekipami.

V skupnem iskanju odgovora sva prišli do zanimivih primerjav. Še najbolj posrečena se mi je zdela tista z otroškim vrtcem. Včasih se zdi, da je nogometni klub Maribor še najbolj podoben otroškemu vrtcu z vsem, kar sodi zraven – pedagoškim vodjo, vzgojiteljem, varuško in seveda otroki. Zakaj se Mariboru dogaja, da izgublja tekme v domačem prvenstvu, v ligi prvakov pa za seboj pušča bleščečo sled? Zakaj? Ker so otroci v vrtcu naenkrat dobili preveč igrač, zato se vedno najde nekdo, ki bi se rad igral s traktorjem, lego kockami in baloni naenkrat.

Porušena je homogenost skupine, ki je imela prej pač samo skiro in žogo, tako pedagoški vodja kot vzgojitelj pa sta poskrbela za to, da so vsi prišli na vrsto za igro. Pedagoški vodja je zdaj ugotovil, da ne bo mogel krotiti otrok z istimi prijemi, kot jih je prej. Poklical je vzgojitelja in mu naročil, naj skrije nove igrače in jim spet da samo skiro in žogo. Prepozno, saj so otroci že okusili slast igranja z bolj razkošnimi in dragimi igračami. Pa je pedagoški vodja poskusil z žuganjem in ostrimi besedami. Prepozno, saj so otroci že okusili slast igranja z bolj razkošnimi in dragimi igračami.

Zdaj sta tako pedagoški vodja kot vzgojitelj uvidela, da jima je zadeva ušla iz rok. Bolj kot ne nemočno opazujeta, kako se otroci tepejo za boljše igrače in drug na drugega ne gledajo več kot na prijatelja. Njihovo pozornost pritegneta le, ko v igralnico prineseta novo drago igračo. In takrat je mir v igralnici. Ampak v nedogled to ne bo šlo, in potem bo treba nekaj menjati. Vzgojitelja? Morda, saj otrok ne moremo kar tako menjati, ker so otroci v bistvu povsod isti. Vzamejo to, kar jim ponudiš.

Sem se pa kar kislo smejala, ko sem v Ekipi24 prebrala, da obetavni nogometaš Olimpije čaka na stričevo potezo. Nikov stric je namreč Gvido Omladič, ki prek podjetja A Vital obvladuje lastništvo nekoč velike trgovske družbe Ere iz Šmartnega (slednja je šla v prisilno poravnavo, saj dolguje več kot 27 milijonov evrov). Ali je Gvido odkupil pogodbo svojega nečaka?

Po Šaleški dolini se govori, da je treba k nogometni navezi iz Šmartnega ob Paki vedno dodati še Bojana Prašnikarja. Nik je na zadnji tekmi Olimpije igral, vsekakor pa je cirkus okoli njega gotovo vplival nanj. Težko se je znebiti stricev iz ozadja, posebej če vsi hočejo zaslužiti na tvojih plečih. In pozimi naj bi sledil Nikov odhod v Maribor, nekaj drobiža pa bo dobila tudi Olimpija, če je ne bodo prej razčetverili.