O njem so bile napisane knjige in posneti filmi, toda nek posnetek, ki je nastal na današnji dan leta 1989 na Olimpijskem štadionu v Münchnu morda še najbolje povzame lik in delo Diega Armanda Maradone.
V veliki karieri, ko nepozabnih prizorov ni manjkalo, se ob omembi njegovega imena neki prizor vedno znova prikrade v spomin. In ne, tokrat ne mislimo božje roke ali gola stoletja, ko je na mundialu 1986 v Mehiki sam razsul Angleže, njegove priljubljene stranke, ali pa tistega večera, ko so mu, igralcu Barcelone, na Santiago Bernabeu pripravili stoječe ovacije. Čast, ki je je bil od nogometašev Barce deležen le še Ronaldinho.
Ne, kot prvo se ob omembi tistih petih črk v spomin priplazi ogrevanje pred povratno tekmo polfinala pokala Uefa med Bayernom in takrat še njegovim Napolijem. Prav na današnji dan pred 31 leti. Kako ta antipod vrhunskega športnika z razvezanimi vezalkami in v nekem vrečastem puloverju z žogo, ki je videti kot nepogrešljiv del njegovega telesa, poplesava na ritme Live Is Life, kot da nima ene same skrbi na tem svetu, je bil nepozaben prizor, prizor za vse večne čase, v katerem se morda tudi skriva bistvo lika in dela Maradone. Nekaj minut čiste poezije, najboljše ogrevanje vseh časov in najresnejši kandidat za najboljši nogometni videospot vseh časov.
Medtem ko se je v zasebnem življenju znašel na neki avtocesti za pekel (težave v zakonu, težave z davkarijo, povezave z mafijsko organizacijo Camorro, začetek konca ljubezni z Napolijem, pa vse tiste črtice belega prahu ...), je zatočišče in veselje vedno našel na nogometni zelenici. Zelenica je bil njegov oder, na katerem je lahko besnel in na katerem se je počutil kot doma, navdušujoča je bila njegova neverjetna lahkotnost obvladovanja okroglega usnja. Diego, Bog in hudič v enem.
