Dule je kot vedno dal svoje, Romanu se je prikazala Marija, Žival se je snela z verige, tudi Lojze je dvignil pokal... Smelt Olimpija je na današnji dan leta 1994 v Lozani v finalu evropskega pokala premagala španski Taugres in osvojila prvo - ter do danes tudi zadnjo - evropsko lovoriko v klubski zgodovini.
Zgodba je znana in poznana. Bil je to festival trojk. Roman Horvat in Dule Hauptman sta mrežico v tistem večeru parala kot mnogo let kasneje Steph Curry in Klay Thompson. Dušan in Roman sta bila Splash Brothers krepko pred Splash Brothersi. Hauptman je že v prvem napadu Ljubljančanov zadel trojko z osmih, devetih metrov, kar je bila sijajna napoved tega, kar je sledilo. A predvsem takrat komaj 22-letni Horvat je odigral življenjsko tekmo. Krilo mehke roke ni morda nikoli napravilo kariere, kot s(m)o mu jo prerokovali in napovedovali, toda v tistem večeru je bil neustavljiv. Padel je notri, padel je v trans. In zadeval. In zadeval. In zadeval. Eden tistih večerov, ko se je zdel koš velik kot bazen. Iz 15 poskusov je zadel kar 10 trojk. Za kakšen dosežek je šlo, priča tudi podatek, da bi 10 trojk na eni tekmi predstavljalo tudi izenačitev rekorda v ligi NBA. Eno so sicer v uradni statistiki pomotoma pripisali dobrodušnemu ruskemu hrustu Vitaliju Nosovu, ki pa je imel velike težave že s prostimi meti in seveda ni niti pomišljal, da bi vrgel za tri.
Na drugi strani je bila dirigentska paličica v rokah Pabla Lasa, ki je danes trener madridskega Reala in ki je v tistem večeru, če gre verjeti uradni statistiki, soigralcem podelil kar 16 asistenc. Koš Olimpije sta po njegovih podajah polnila predvsem splitski ostrostrelec Velimir Perasović in ameriški hrust Ken Bannister, ki je nosil vzdevek Žival. Upravičeno. Eden tistih igralcev, ki si ga ne bi želeli srečati v temni ulici. Košarkarski vagabund, ki je pred prihodom na staro celino igral tudi za New York Knickse in Los Angeles Clipperse. In Žival je (tudi) v tistem večeru igrala živalsko, kljub 33 letom na grbi je lomastila pod obroči ter večer končala z 32 točkami in 11 skoki. A tudi to ni bilo dovolj.
Taugres ni vodil niti enkrat samkrat na tekmi, vmes pa zaostajal tudi za 15 točk. Praktično edinkrat, ko se je zazdelo, da bi lahko prišlo do preobrata, je bilo v zaključku prvega dela, ko je dirigentu ljubljanske obrambe Žarku Đurišiću uspelo v zgolj nekaj sekundah dobiti dve osebni in tehnično napako, pa je s petimi osebnimi nadaljevanje spremljal s klopi. Sagadin je v vodo vrgel 19-letnega Marka Tuška in slednji je – splaval.
Bil je to eden tistih večerov, ko je vsak prispeval svoj delež. Tako na kot ob igrišču. Od igralcev, Sagadina in njegovega pomočnika Toma Mahoriča do Dragonsov in televizijskega komentatorja. Takrat sveže upokojenega Petra Vilfana. V prenosu je s svojim čustveno obarvanim komentiranjem začinil finale za vse nas pred televizijskimi sprejemniki. Za mikrofonom je bil skoraj tako dober kot svojčas pod obroči, kako so mu nakazali honorar, pa ne vemo.
Olimpija – Taugres 91:81 (43:41)
Lozana – Športno središče Malley. 5500 gledalcev. Sodnika: Pitsilkas (Grčija), Colucci (Italija).
SMELT OLIMPIJA: Horvat 36 , Daneu 2, Razić, Hauptman 27, Tušek 8, Kraljević 6, Gorenc 10, Nosov, Djurišić 2, Zaletel, Belina. Trener: Zmago Sagadin.
TAUGRES: Rivas 3, Perasović 20, Laso 3, Talaveron, Abad 8, K. P. Cazorla 1, Rodrigues, Bannister 32, Chiuchurre, Gomez 12. Trener: Manuel Comas.
Pet osebnih napak: Djurišić (20.); Abad (38.).
Igralec tekme: Roman Horvat (Olimpija).
