Zadnji krog kvalifikacij za prvenstvo stare celine v orwellovskem letu 1984, datum pa 21. december 1983. »Plavi« so imeli pred odločilnimi 90 minutami usodo v svojih rokah. Zmaga na zadnji tekmi proti Bolgariji v Splitu jih je peljala v Francijo. Dve točki sta bili vnaprej vpisani, Bolgare s(m)o navsezadnje premagali že sredi Sofije, pa je bil dvoboj na Poljudu po dobri stari balkanski navadi etiketiran zgolj kot formalnost, stvar rutine. »Lako čemo« mentaliteta. Tekmecev ni nihče nič vprašal, pa čeprav so imeli tudi Bolgari svoje račune, z zmago bi namreč vozovnica za EP pristala v njihovih rokah. Da bi bila mera polna, je bila tu še tretja možnost, še tretja stranka, v primeru remija bi glavni dobitek pripadel Valižanom z Ianom Rushem na čelu.
Od Vardarja pa do Triglava, kot že rečeno, ni dvomil praktično nihče. »Plave« s(m)o vsi že videli v Franciji. Tista generacija je, kot marsikatera pred njo in za njo, pokala od znanja in talenta, že preboj – in ustalitev – v izbrano vrsto je bil pravi mali podvig. Tudi zaradi politike in raznoraznih nacionalnih ključev, za nameček pa je takratni selektor Todor Toza Veselinović vseskozi spreminjal postavo; v dveh letih je preizkusil kar 60 nogometašev.
V tistem oblačnem, turobnem decembrskem popoldnevu na Poljudu so modri dres nosili brata Vujović, Mlinka Mlinarić, Meša Baždarević ... In seveda Safet Sušić Pape, v tistih časih eden najboljših evropskih igralcev. Ter tam med njimi komaj 21-letni član ljubljanske Olimpije Srečko Katanec. »Kot Pape Sušić tih in neopazen v slačilnici. Na terenu pa se je spremenil v volka. Sijajen fant, borec brez pomanjkljivosti in strahu,« se edinega Slovenca v izbrani vrsti spominja njegov soigralec v tistem dnevu, mesar Miodrag Ješić, kasneje trenerski nomad, ki je sodeč po wikipediji vodil kar 24 klubov.
VSI V NAPAD, EDEN JE PAPE
Začelo se sicer ni ravno najbolj obetavno, a potem je Pape, ta sarajevski umetnik, ta Ronaldinho pred Ronaldinhom, ki je kasneje postal legenda PSG, stvari postavil na svoje mesto. Toda že nekaj minut kasneje se je kolo sreče ponovno zasukalo. Prosti strel za Bolgare s kakšnih dvajsetih metrov. Eden izmed gostov je vzel zalet, Zoran Simović, takrat vratar Hajduka, ki je bil mojster za enajstmetrovke, slovel pa je tudi po »higuitovskih« izletih iz svojega gola, je žogo le kratko odbil, odpadek pa je Georgi Dimitrov pospravil v mrežo. Rezultat na semaforju je kazal 2:2. Izid, ki ni ustrezal ne enim ne drugim, ampak je na Euro peljal Valižane. Kjer se prepirata dva ...
Kar na lepem je zavladala panika, ki je iz minute v minuto le še naraščala. Reši se, kdor se more. Domači so krenili v brezglavi juriš ter Bolgarom puščali avtocesto proti vratom Simovića. Odprta tekma, ko je bilo zdaj vroče pred enimi, že nekaj trenutkov kasneje pa pred drugimi vrati. Jugoslovani so zapravili mali milijon priložnosti. Bolgari? Vsaj dva milijona. Bolgari najbrž še dandanes ne vedo natančno, kako jim je uspelo zapraviti vse tiste stoodstotne priložnosti. Stoodstotne, milo rečeno. Najboljši igralec »plavih«? Poleg Sušića vsekakor Radoslav Zdravkov. Bolgar je imel v nogah več zaključnih žog, a s sebičnostjo Jugoslovane v navezi s Simovićem ohranjal med živimi.
O jugoslovanskem optimizmu vseeno že dolgo ni bilo več ne duha ne sluha. V krajih, kjer je pot od evforije do tragedije sila kratka, je optimizem zamenjal pesimizem. Vdanost v usodo. Konec je. Game over. Pokličite traktorje in naredimo njivo. Teksti so bili pripravljeni, osmrtnice napisane, manjkala je le še zadnja pika. Ter poslati faks na redakcije. S še enim patetičnim zapisom o zamujeni priložnosti in razočaranju, ki jih v tistih letih ni manjkalo. Reprezentanca je bila pač pogosto preslikava s(r)tanja v do obisti skorumpiranem jugoslovanskem nogometu in državi.
PUSTI JIM GOL, PUSTI JIM GOL
Modri se vse bolj zapletajo v akcijah brez repa in glave, Bolgari jurišajo na domača vrata kot Bata Živojinović in Boris Dvornik na Švabe. A Simović brani mogoče in nemogoče, tribune, vdane v usodo, skandirajo »Pusti jim gol, pusti jim gol ...« Simović jih ne posluša.
Iztekla se je 90. minuta. Gostje so še enkrat uspeli zapraviti nezapravljivo, Simović je žogo brez oklevanja na slepo nažgal na nasprotnikovo polovico. Koliko časa bo še tekla igra, je bilo v tistih časih odvisno od presoje glavnega sodnika; nihče ni vedel, kdaj bo Augusto Lamo Castillo odpiskal konec. Španec pusti še en napad, legenda jugoslovanskega komentatorstva Mladen Delić pa vse skupaj pospremi z besedami, ki so pristale v leksikonu jugomitologije. »Nema više vremena. Nema više vremena za bilo šta. 45:38 ...«
Delić je bil svoj čas eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih glasov Jugoslavije, pa čeprav je znal ustreliti kozla. Komentiral je po domače, gostilniško, ljudsko. Politično povsem nekorektno, po Staretovo, če že hočete, ko je bila točnost podatkov pogosto kolateralna žrtev improvizacije, čustev in elokvence. Kakšna tri leta pred tem, ko je Borut Petrić prvič in zadnjič premagal nepremagljivi leningrajski ekspres, imenovan Vladimir Salnikov, je čustven prenos tekme na 400 metrov skoraj tako izmučen in evforičen kot Petrič sklenil z besedami: »Pozlatila se je tvoja roka.«
Blestel je tudi v tistem popoldnevu, in to že pred samim dramatičnim zaključkom. »Premočna žoga Peruzovića. Ni računal na jugo, že dolgo je v Bruslju, pa je pozabil, kako piha v Splitu.« »Joj, fantje moji, zakaj tako igrate, kdo vas je tega učil? Kot kaže, jim je voda oziroma morje prišlo v ušesa.« »Pa kam si spet krenil, Simović?!« »Sušić je igralec, ki bi moral več preigravati in uporabljati svojo tehniko. Evo ga, ravnokar počne prav to. Sušić, Sušić, Sušić ... Pa ne sam, Safeteeeee!« Najboljše je prihranil za konec. Za veliki finale. »Nema više vremena. Nema više vremena za bilo šta. 45:38 ...« Ni več časa, ni več časa za karkoli, je predajo podpisal tudi Delić in se skupaj s celotno državo predajal obupu. A fantje v modrih dresih so krenili v še zadnji juriš, še zadnji napad. V slogu tistega verza Vsi v napad, eden je Hase. Oziroma vsi v napad, eden je Pape. Napad bolj iz obupa kot karkoli drugega. Eden od Vujovićev, kdo bi vedel, kateri, saj sta si bila podobna kot jajce jajcu, je dobil žogo na levi strani ter podal v kazenski prostor, kjer je na žogo čakala kopica glav, med drugim tudi tista Ljube Radanovića, branilca beograjskega Partizana. Vse ostalo je zgodovina.
LJUDJE MOJI, ALI JE TO MOŽNO?
Odpisani so se vrnili. Tragiki so postali junaki. Zlata oziroma evropskega prvenstva vreden zadetek, ki pa je ostal v senci, z leti le še bolj in bolj, komentarja oziroma komentatorja. Besede, ki so postale del folklore, legende. »Vujović, Vujović ... Evo šansa ... Goool! Gol! Gol! Gol! Ljudi, pa je li to moguće, ludnica, šta je ovo ...« Verjamemo, da prevod ni potreben, pa vendar. Ljudje moji, ali je to možno? Norišnica, kaj je to?!
»Eden je Simović Zoran,« skandira Poljud, Delić na novinarski tribuni mrzlično sprašuje kolege, kdo je strelec (»Kdo, kdo? Radanović? Rada ... Radanović! Radanović,« kot da je vedel že od prvega trenutka), Bolgari se v nejeveri spogledujejo med seboj, Zdravkov pa bi se najraje zakopal v zemljo. Tekma, ki je marsikomu vzela nekaj let življenja, Delića pa za vedno umestila med legende jugoslovanskega komentatorstva.
Jugoslavija se je uvrstila na prvenstvo v Franciji, kjer pa se ni ravno proslavila, prej nasprotno. A to je že neka druga zgodba.
Jugoslavija – Bolgarija 3:2
Split – Stadion Poljud (21. december 1983). 29.330 gledalcev.
JUGOSLAVIJA: Simović, Zoran Vujović, Ješić, Katanec, Peruzović, Radanović, Zlatko Vujović, Gudelj (od 70. Halilović), Sušić, Baždarević, Mlinarić. Selektor: Todor Toza Veselinović.
BOLGARIJA: Mihajlov, Sirakov, Arabov, Petrov, Dimitrov, Zdravkov, Iskrenov, Sadkov (od 81. Borisov), Gočev, Gospodinov, Mladenov (od 75. Marinov). Selektor: Ivan Vutzov.
Strelci: 0:1 Iskrenov (29), 1:1 Sušić (31), 2:1 Sušić (53), 2:2 Dimitrov (60), 3:2 Radanović (90).
