tanja žagar Odkrito.si

Tanja Žagar tega ni mogla obdržati zase!

IMG_5081 Svet24.si

Kemal iz serije Moja boš bo prvič postal očka

Jesen Petisvet

Čaka nas pretresljiva jesen 2018!

voznik avtobusa, najstnik Svet24.si

VIDEO: Šolar je stekel pred avtobus, žalil ...

Mary Svet24.si

Šokantni urnik danske princese v New Yorku

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

tanja ribič Njena.si

Tanja Ribič navdušila s fotografijo v spodnjem ...

Miha Andolšek
Miha Andolšek
0 14.06.2018 17:57:54

NAJVEČJI TRENUTEK NAJVEČJEGA: In ti si res mislil, da ga lahko kriješ?! (video)

vszi
Nemočen se je z grozo v očeh lahko le še ozrl navzgor in pri tem morda sam pri sebi pomislil: »Daj, bog, naj zgreši ...« Bog ga ni uslišal, ni zgrešil, Michael Jordan v takšnih trenutkih pač ni grešil. On je užival in živel za tovrstne trenutke. Več je bilo na kocki, večja je bila napetost, bolj neustavljiv je bil.

Velikih, nepozabnih trenutkov, potez in zgodb skozi leta ni manjkalo. Leta 1980 so denimo Los Angeles Lakersi na šesto tekmo v Filadelfijo, kjer so jih čakali Julius Erving in druščina, odpotovali brez poškodovanega centra in najboljšega igralca Kareema Abdul-Jabbarja, kar je bil seveda nenadomestljiv primanjkljaj. Vsaj tako se je zdelo. Urbana legenda pravi, da se je že na letalu mladenič po imenu Earvin Johnson samozavestno usedel na sedež v prvi vrsti, ki je bil sicer rezerviran za Abdul-Jabbarja, pri tem pa pomežiknil trenerju, rekoč: »Brez strahu, E. J. je tu.«

Ni šlo za prazno hvalisanje, svoje besede je novinec (!) podprl na igrišču, kar je sledilo, je bila namreč ena najboljših individualnih predstav v zgodovini finalnih tekem. Johnson je Philadelphii tistega večera nasul 42 točk in zbral 15 skokov, pri tem pa na tekmi zaigral na vseh petih igralnih položajih, vključno s centrskim, kjer je sicer kraljeval velikan, velikan tako in drugače, z naočniki. »Tale je zate, Big Fella (velik fant, op. p.),« je po tekmi z nasmeškom na obrazu v televizijske kamere Johnson sporočil Abdul-Jabbarju. To je bil začetek legende o možaku, ki se ga je pozneje oprijel vzdevek Magic.

Ali pa ko je Willis Reed, robustni center Knicksov, s strgano stegensko mišico na osuplost številnih, na čelu seveda s tekmeci, pritekel oziroma bolje rečeno prišepal na parket Madison Square Gardna in že samo s svojo nenadejano prisotnostjo nagnal strah v kosti Lakersom. In to do te mere, da so v odločilni sedmi tekmi finala 1970 povsem odpovedali. In še bi lahko naštevali, pravzaprav v nedogled, pod nekatere (naj)bolj nepozabne trenutke se je navsezadnje podpisal prav Michael Jordan. Kot takrat, ko je prek Craiga Ehla dosegel koš, ki je pozneje v do lanskega leta prekletem Clevelandu postal znan kot The Shot. Vsaka končnica, vsak finale je imel svoje junake in tudi tiste druge, za bržčas najbolj nepozaben, največji trenutek v zgodovini finalnih tekem lige NBA pa se je treba vrniti v neki junijski večer leta 1998. Bilo je v prvih urah ponedeljka po našem času, ko je neki možakar na novo definiral izraz labodji spev.


Lahko noč, »džezeri«
Kazalo je, da bi to končno lahko bilo njihovo, predvsem pa njuno leto. Karl Malone, John Stockton in ostala druščina so se sicer iz Chicaga vrnili z zaostankom 2:3, a še vedno so bili živi, šesta in morebitna sedma tekma pa bi bili v njihovem Delta Centru, kjer gostom nikoli ni bilo lahko. Tudi Bikom na tisti šesti tekmi ni bilo lahko, sploh ker je Scottija Pippna že v eni od prvih akcij zagrabilo v križu, je še večje breme padlo na ramena Jordana, ki je v tistem večeru dosegel več kot polovico točk gostov.

Ni bilo umiranja v lepoti, to je bil dvoboj dveh trdnih obramb, Jazz pa je v zadnji minuti prišel na korak do zmage in sedme tekme. Malone in Stockton sta tokrat zamenjala vlogi in slednji je po podaji Poštarja 42 sekund pred koncem zadel trojko za vodstvo Jazza s 86:83. Na nasprotni strani je sledilo polaganje Jordana (86:85) in žoga je bila znova v posesti Jazza. Številni so bili v tistem trenutku prepričani, da bosta moštvi o prvaku odločili na sedmi tekmi, kar bi bilo sploh prvič, da bi Chicago v finalu moral igrati sedmo tekmo. Toda Jordan se ni strinjal, Jordan ni nameraval v Salt Lake Cityju ostati niti minute dlje od potrebnega, kar je sledilo, je bila simultanka brez primere.

Ura je tiktakala, žoga je kot že tolikokrat pristala v orjaških rokah Karla Malona, ko se mu je izza hrbta prikradla Chicagova triindvajsetica in mu jo izbila iz rok. Vsi v dvorani so vedeli, kaj bo sledilo, vsi so vedeli, da ne bo šlo za uigrano akcijo in da bo Jordan tisti, ki bo zaključil napad. Vedel je Jordan, vedel je Russell in morda sta se v tistem trenutku oba spomnila nekega kratkega pogovora, ki se je bojda zgodil nekaj let pred tem.

»Bilo je leta 1994 med tisto mojo prvo upokojitvijo, ko še nisem razmišljal o vrnitvi. Takrat enkrat je Bryon pristopil do mene in mi dejal: ‘Zakaj si končal? Veš, da te lahko pokrivam ...’ Od tistega dne dalje bom vedno, ko bom Byrona videl v kratkih hlačah, krenil nanj,« je leta pozneje ob inavguraciji v dvorani slavnih dejal Jordan. Russell je na lastni koži spoznal, kako resničen utegne biti neki rek z one strani Kolpe. Tisti o motenju leva med spanjem.

Vsi so vedeli, kaj bo sledilo, toda nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo. Res je krenil nanj, krenil je v prodor, da bi se nato zaustavil na vrhu rakete, pri tem z roko morda malce potisnil Russlla in se dvignil v met. Russell se je v nemoči z grozo v očeh lahko le še ozrl navzgor in pri tem morda sam pri sebi pomislil: »Daj, bog, naj zgreši ...« Bog, ga ni uslišal, ni zgrešil, Jordan v takšnih trenutkih pač ni grešil. On je užival, živel za tovrstne trenutke. Več je bilo na kocki, večja je bila napetost, bolj neustavljiv je bil. Ura se je ustavila na 5,2 sekunde, ko je žoga padla skozi mrežico. Utah je imel še eno možnost, še eno rešilno bilko, še en met, toda Stockton tokrat ni zadel. Biki in Jordan so se veselili šestega in hkrati zadnjega naslova prvaka, MJ pa je bil še šestič izbran za MVP finala.


Ti si je*eno neverjeten

»Ti si je*eno neverjeten,« se je Steve Kerr po zadnjem zvoku sirene drl na ušesa Jordanu, slednji pa je v zrak dvignil šest prstov. To je bila sicer le pika na i neki veličastni predstavi. Medtem ko je bil prispevek njegovega zvestega oprode Pippna zaradi načetega hrbta precej omejen, je Jordan v tistem večeru štel do 45, med drugim je dosegel zadnjih osem točk Chicaga. »Ni se nam treba slepiti. Ves večer nas je vlekel, ‘šlepali’ smo se na njegov račun. To je bila njegova tekma, bil je neverjeten. Je tako dober, da je kar grozljivo,« je takrat govoril Kerr, ki dandanes sedi na klopi Golden Stata. In če je tako pravil njegov soigralec, potem si lahko mislite, kakšni občutki so prevevali tiste, ki so se znašli na drugi, »napačni« strani.

Stockton in Malone denimo, eden najboljših duetov lige, ki je takrat prišel pred vrata raja in na korak do tako želenega prstana, da bi mu potem tisti rdeči hudič s številko 23 na hrbtu še drugo leto zapored zaloputnil taista vrata. Ali pa ubogi Russell, več kot solidno krilo, ki pa je za vedno ostal v kolektivnem spominu kot osmoljenec oziroma žrtev v morda celo najbolj legendarni akciji končnice vseh časov. Mož, ki ga je Jordan »posteriziral«, kot bi temu rekli onstran velike luže. Čeprav je v ligi prebil kar 13 sezon, bo vedno ostal v spominu po tistih nekaj sekundah, ko ga je Jordan rahlo potisnil in poslal po burek.


Labodji spev
Koliko neke simbolike je bilo v tistem enem samem metu! V njem se je čudovito izrazila tista majhna razlika, tista tanka črta, ki loči vrhunsko ekipo od šampionske, ki loči velike generacije od dinastije. Mnogo let pozneje se je za isto mizo zbrala skupina sodnikov in po večkratnem ogledu posnetka prišla do zaključka, da je Jordan storil prekršek v napadu, a zgodovine se seveda ni dalo spremeniti, tako je pač moralo biti. To je bila bržkone Jordanova najsijajnejša ura, pa čeprav je govora o enem najboljših, po mnenju mnogih pa kar najboljšem košarkarju, ki so kadarkoli igrali to čudovito igro.

Bil je to crescendo neke velike kariere, bil je to ikonski trenutek v neki karieri, v kateri ikonskih trenutkov nikakor ni manjkalo. Bil je namreč to tudi zadnji met Michaela Jordana, njegov zadnji koš v dresu Bikov in na neki način je bil to tudi zadnji koš v njegovi karieri. Tisti dve leti v dresu Washingtona, ko se je v začetku tisočletja vrnil pod obroče, sta bili namreč le (nepotreben) dodatek, bonus, bis, kakor vam je pač ljubše, tisto je bila kljub še vedno zelo dobrim številkam in velikim večerom le slaba kopija Jordana. Original se je poslovil tistega nedeljskega večera sredi prestolnice mormonov. Z Russllom nekje pod nogami. To je bil labodji spev z veliko začetnico, fotografija tistega zadnjega meta pa je še leta, desetletja potem visela na marsikateri steni, postala je neke vrste košarkarski Guerrillero eroico.

Članki iz rubrike