kopitar 2 Odkrito.si

Po Tini Maze tudi on! Je očka iz pravljice

amir abdaković Svet24.si

Mladi Ljubljančan: "Ne morem gledati otrok v ...

Molk Petisvet

O vsem tem je najbolje molčati!

profimedia-0334675824 Svet24.si

Konec poletja: za septembrskim vročinskim valom ...

Vladimir Putin, svč Svet24.si

FOTO & VIDEO: Putin je v roke vzel novo rusko ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

tanja ribič Njena.si

Tanja Ribič navdušila s fotografijo v spodnjem ...

Miha Andolšek
Miha Andolšek
0 21.04.2018 14:06:19

Spomin na NEVERJETNO ZGODBO: Hokejska farsa, ki je zanetila požar, ali kako so Slovenci s KOVANCI ZASULI ožigosane Britance

Grega Wernig
Bilo je sredi aprila 2001 in bili smo pred vrati raja, toda Britanci so nas ob pomoči Kazahstancev poslali nazaj v hokejske vice. Nekaj ur smo bili nekje med nebom in zemljo, da bi nato v peklu ljubljanskega Tivolija nastala ena prvih slovenskih hokejskih pravljic.

Slovenci in Britanci so v zadnji krog svetovnega prvenstva divizije I (skupina B) vstopili z enakim številom točk in jasno je bilo, da se obeta razburljiv dan. Toda le redkokdo je pričakoval kaj takšnega.

Vse skupaj je spominjalo na tiste Trefaltove skeče. Bila je to slabo zrežirana farsa, v tistih popoldanskih urah je zadišalo po kuhinji, ki se je ne bi sramovala niti evrovizija. Velika Britanija, »douze points«! Smešno, če ne bi bilo žalostno. Kaj kmalu je postalo jasno, da bo ob koncu dneva o potniku v elitni razred svetovnega hokeja odločala gol razlika. Britanci so namreč v zadnjem krogu povsem nadigrali brezvoljne Kazahstance, ki so pred začetkom turnirja veljali morda celo za prve favorite, na koncu pa je na semaforju pisalo 11:2. Gledalci, ki so počasi začeli polniti tivolsko dvorano, so predstavo nagradili z žvižgi, »sramota« je bila ena bolj pogosto uporabljenih besed, britanski selektor Chris McSorley pa je novinarsko konferenco po tekmi predčasno zapustil. Užaljen ob vseh tistih vprašanjih slovenskih novinarjev, ki jih je zanimalo tudi ali predvsem to, koliko so plačali Kazahstancem, je s kletvico na ustnicah odkorakal iz sobe.

Hiter matematičen izračun je prikazal vso razsežnost naloge, ki je bila pred slovenskimi reprezentanti – če so želeli v elito, so morali nekaj ur kasneje Estonijo premagati z vsaj 12 goli razlike. Avtor teh vrstic je globoko razočaran nad farso, ki so jo v tistem sobotnem popoldnevu uprizorili Britanci in Kazahstanci, dve karti za večerni obračun med Slovenci in Estonci poklonil sosedu, s katerim sta za šankom poskušala odplakniti grenki priokus ob globokem prepričanju, da so nas znova nateg... peljali žejne čez vodo. Velikodušno dejanje, ki pa si ga avtor teh vrstic še dandanes ni odpustil. A kdo bi si takrat mislil, kdo je takrat še verjel, tistih ducat golov razlike, kolikor je bilo potrebnih, se je zdelo res težko dosegljivih.

Bo Slovenija po čudovitem tednu, ko je med drugim remizirala z Britanci (3:3) in na kolena spravila favorizirano Belorusijo (3:1), na koncu ostala pred vrati raja? Zgodovinska uvrstitev v elitni razred je bila tako blizu, pa hkrati tako daleč. Medtem ko smo v mislih preklinjali celotno britansko kraljestvo na čelu s kraljico Elizabeto in Maggie Thatcher, je dvom naraščal. Bolj se je bližala 18. ura in začetek tekme, bolj pesimistično je bilo vzdušje. Že res, da Estonija kot ena redkih držav, ki so nastale na pogorišču Sovjetske zveze, ni bila nikoli hokejska (vele)sila, toda v skupini B premagati kogarkoli z ducat goli razlike je ... Ni misija nemogoče, navsezadnje je nekaj dni pred tem Hrvaška »padla« s 15:1, a takrat, ko moraš, je po navadi najtežje.

Igra na en gol in sladkih šestnajst

Kdo ve, morda je prav ta britansko-kazahstanska farsa le še zanetila odločenost, kljubovanje pri slovenskih hokejistih in gledalcih ali pa s(m)o tudi v našem taboru napolnili kakšno kuverto ter potrkali na tekmečeva vrata. Kakorkoli že, že od uvodne minute je bil to enosmeren promet.

Po uvodnih minutah je dvom le še narasel; začelo se je namreč vse prej kot obetavno. Čeprav so Slovenci praktično od samega začetka oblegali estonska vrata, je šele v 17. minuti v gostujoči mreži pristal prvi plošček. Led je s svojim prvim golom na tistem SP prebil Robert Ciglenečki. Igralo se je praktično na en gol, o čemer priča že razmerje v strelih na gol ob koncu druge tretjine – 66:5! Plaz zadetkov se je usul v drugi tretjini, z vsakim golom pa je naraslo tudi upanje. Morda pa vendarle ...

Na krilih napadalne trojke Jan-Zupančič-Kontrec in ob glasni podpori s tribun so do potrebne razlike Slovenci prišli na začetku zadnje četrtine, neuradna hokejska himna Na Golico je dvanajstič zadonela v 45. minuti, ko je Dejan Kontrec dokončal svoj hat-trick. Takrat je bilo bolj kot ne že jasno, da risov, ki to sicer še niso bili, ne more nič več ustaviti. Dvorana je norela in hotela še, na koncu pa so se varovanci Matjaža Seklja ustavili pri šestnajst. Sladkih šestnajst, po katerih so sanje postale resničnost. V dnevu, ko so po hodnikih Tivolija bržkone krožile kuverte, so si slovenski hokejisti priigrali vstopnico za elito.

»Potrebnega bo veliko časa, da strnemo vtise, morda kakšen teden. Današnje popoldne je bilo za nas malo mučno, toda zbrali smo se v garderobi in fantom sem povedal: če smo naredili toliko na tem tekmovanju, zdaj priložnosti ne bomo spustili iz rok. Ob izrednem delu igralcev ne bi bilo uspeha, če ne bi bilo gledalcev. Zahvaljujem se jim, imajo veliko zaslug za uspeh,« je po zadnji in odločilni tekmi razlagal slovenski selektor Sekelj, medtem ko je v dvorani in pred njo potekala še nikoli videna hokejska veselica.

Kuverte, avtomobili ...

Kljub za Slovenijo srečnemu koncu je narod na koncu dneva še enkrat jasno pokazal, kaj si misli o britansko-kazahstanski komediji. Britancem so na zaključni ceremoniji pripravili »toplo« dobrodošlico. Kazahstanci so bili pametnejši, Kazahstanci so se raje izognili gnevu raje in sploh niso prišli po bronaste kolajne. »Bilo je noro, celotna dvorana se je obrnila proti nam. Zasuli so nas s kovanci, vžigalniki, z vsem, kar jim je prišlo pod roke, pa čeprav nismo storili nič narobe, razen seveda tega, da smo končali na drugem mestu,« je takrat britanskim medijem razlagal Doug McEwen, v nadaljevanju pa podal še zanimivejšo teorijo. »Ne morem verjeti, da so nas obtožili podkupovanja, potem ko smo med turnirjem prejemali zgolj dnevnice v višini 15 funtov. Slovenci so po drugi strani dobili 500 za vsako zmago in 1000 že samo za igranje na turnirju, ob tem pa so jim obljubili nove avtomobile, če bodo osvojili zlato kolajno. Kar je pri tem zanimivo, je to, da so pripeljali avtomobile še pred zadnjima dvema tekmama. Ali so rekli hop, še preden so skočili, ali pa so vedeli nekaj, česar mi nismo,« je razpredal McEwen, ki je vedenje slovenskih navijačev v tistem popoldnevu opisal »kot najslabše v moji 20-letni karieri«.

Kdo je kupil in kdo ni, kdo je prodal in kdo ni, javnost najbrž ne bo nikoli izvedela. Krožile so govorice, krožile so teorije, padale so obtožbe, a vse to je kaj kmalu utonilo v pozabo. Ostala pa je hokejska pravljica. Slovenija je bila naslednje leto prvič v družbi Kanade, Rusije, Češke, Finske, Švedske ...

Članki iz rubrike