Rok Petrovič je še vedno uganka, zavita v skrivnost znotraj enigme. O njem lahko prebereš vse in še več, si v nedogled vrtiš videozapise z njim v glavni vlogi, se poglobiš v njegovo poezijo ali pa prepustiš spominu in ustnemu izročilu, v celoti razumel in doumel ga ne boš nikoli. Kot je lepo zapisal neki novinarski kolega, bil je edini slovenski mitološki junak iz mesa in krvi, vse, kar vemo oziroma mislimo, da vemo, pa je najbrž le vrh ledene gore. Ob tem, da je bil seveda v prvi vrsti človek z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, vrlinami, težavami, strahovi, frustracijami in hrepenenji.
Njegova življenjska črta je kratka, a globoka, silovita in slikovita. Odšel je zgodaj, mnogo prezgodaj, v osemindvajsetem letu starosti, podobno kot glasbeni virtuozi Brian Jones, Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison ter desetletja pozneje Kurt Cobain in Amy Winehouse, ki so (p)ostali del mitskega kluba 27. Toda njegova droga niso bile opojne substance, beli prah ali alkohol, temveč iskanje lastnih meja in večno iskanje odgovorov na vprašanja, ki jih ni nikoli zmanjkalo. Svoj konec je med še enim potopom v nikoli docela raziskani svet in lastno zavest našel v globinah Jadranskega morja nekega septembrskega popoldneva nekega za šport na hribovitem Balkanu tako tragičnega poletja.
Za vse, ki s(m)o odraščali ob športnih uspehih nekdanje države, je bilo to resnično črno poletje 1993. Bilo je približno dve leti po tistem, ko je dokončno razneslo ta balkanski sod smodnika in je Juga dobila pridevnik bivša ter je v začetku junija v avtomobilu znamke golf na nemški avtocesti ugasnilo življenje košarkarskega Mozarta Dražena Petrovića. Potem je zgolj tri mesece pozneje prišel nov udarec, v vodah Korčule, od koder izvira njegov oče, je za vedno odšel tudi njegov dve leti mlajši soimenjak Rok Petrovič. Dvojica športnikov, ki ju niso povezovali zgolj priimek, dalmatinska kri in tragičen konec, ampak tudi neko nenehno iskanje lastnih meja, prizadevanje za popolnostjo, ob tem pa sta morda bolj kot katerikoli drug športnik zaznamovala otroška, najstniška ali mladostniška leta generacije X v naših krajih. Dvojec mojstrov svojega poklica, ki pa se niti v trenutkih največjega zmagoslavja ni predajal evforiji, kot da bi vedel, da najboljše še prihaja, da je najboljša tekma, najboljša linija še vedno tam nekje zunaj. In tam bo za vedno tudi ostala.
Boem
Buda iz mesta, upornik z razlogom, James Dean na smučkah, ki ni želel oziroma mogel biti del sistema. Vedno se je zdel malo odsoten, nedostopen, drugačen, samosvoj. Študiozen do skrajnosti je hodil svojo pot, njega je bilo pač težko, nemogoče spraviti v kalup, pa čeprav so poskušali, a kakršnekoli ograje so mu le zastirale pogled. Bil je avantgarda, ne le v načinu vožnje, ampak tudi oziroma predvsem v razmišljanju. Urbani intelektualec v hribovskem športu, pogosto če ne že povsem zunaj, pa vsaj na robu sistema, vedno hrepeneč po prostoru za ustvarjalno svobodo. Z jogo se je ukvarjal, ko ta še ni bila »in«, zato se mu je za hrbtom marsikdo posmehoval.
Včasih se je zdelo, kot da ne želi biti tam, in včasih najbrž res ni želel biti tam. Ob zmagah brez evforije, uspehe je sprejemal skoraj hladno, kot da so samoumevna posledica in kot da bi mu bil ves spremljevalni cirkus odveč. In najbrž mu je pogosto res bil. To so bili tudi časi akcije Podarim dobim, s Tono, očetom slovenskega smučanja na čelu, ter Rifletom v vlogi dežurnega in z nepogrešljivim šalom okrašenega dvornega norčka. V cirkusu, ki je sem in tja spominjal na še eno gasilsko veselico, ki jo je narod, obseden z gasilskimi veselicami, pograbil z obema rokama, se je počutil kot slon v trgovini s porcelanom. Vedno je šel po svoji poti. Medtem ko so se njegovi reprezentančni kolegi med bazičnimi pripravami potili na travnikih in premetavali železje, je on kondicijo in kilometre nabiral v bazenu z monoplavutko, medtem ko so vsi drugi takrat hribe in strmine drgnili na Elanovih dilcah, je on poplesaval na Rossignolovih smučeh, kar je bila v tistih letih najmanj herezija in nekaj, kar je šlo zagovornikom Elanovih smuči, in teh takrat ni manjkalo, še kako v nos. Ko so vsi od Popove Šapke do Kranjske Gore v prtljažniku prevažali elanovke, je on sklenil pogodbo s francoskim hudičem.
Meteor
Čeprav je na italijanskem Topolinu konec sedemdesetih let pometal s konkurenco, je tista prišel, videl in zmagal za redkokoga veljala bolj kot prav za njega v zimi 1985/86, ko je poskrbel za pravo malo slalomsko revolucijo. V iskanju najhitrejše in najkrajše poti med količki je poskrbel za (r)evolucijo, kot prvi je začel odrivati količke z obema rokama, ob tem uprizoril meteorski vzpon na slalomski panteon, pri tem pa je tekmecem pustil le drobtinice, čeprav so mu načrte želeli prekrižati tudi takšni velikani smukanja med količki, kot so Jonas Nilsson, Marc Girardelli, rojak Bojan Križaj, Paul Frommelt in seveda veliki Ingemar Stenmark. Prav slednji mu je, hote ali nehote, morda namenil celo največje priznanje. Ko so namreč švedskega asa po nekem treningu pocukali za rokav, kako je zadovoljen s svojimi vožnjami, je odgovoril: »Ni slabo, toda nihče ne vozi tako kot Rok.«
Če je prišel do cilja, in tisti če ni bil majhen, je bil v tisti zimi vedno na zmagovalnem odru. Zmagal je v petih slalomih, še enkrat končal drugi in enkrat tretji, a rezultat je bil tako ali tako drugotnega pomena, izvedba pa tista, ki je pomenila razliko med dobro in slabo vožnjo. Nikoli ni vozil na rezultat, ampak si je prizadeval za popolnost, pa čeprav je trajala le do polovice proge. Če je ikona dvajsetega stoletja Muhammad Ali lebdel kot metulj in pičil kot čebela, je Rokov oče Krešo, legenda Difa, zanj govoril, da »vse, kar počne, dela z močjo tigra in lahkotnostjo lastovke obenem«. Njegov zamaknjen, zasanjan pogled, tiste polminutne meditacije, tik preden se je pognal v globino, pa so postale njegov zaščitni znak. V iskanju sodobnika se v mislih zmeraj znova poraja podoba Bodeja Millerja, njegov dolgoletni trener Filip Gartner pa je pogosto v iskanju primerjave omenil tudi Rudija Nierlicha, še eno mnogo prezgodaj preminulo in iz kalupa izstopajočo pojavo z belih strmin.
Če je bila pri Bojanu Križaju idealna podlaga Avsenikova Golica, je bil Petrovič iz nekega drugega filma, sam bi si kot podlago za svoje poplesovanje po belih strminah bržkone izbral jazz ritme ali pa njemu drage Pankrte, še bolj bi bila primerna Child in Time, psihadelična uspešnica angleških rokerjev Deep Purple. Muzika, ki bi šla v deželi alpskih poskočnic in večno raztegnjenega meha marsikomu v nos, tako kot je šel v nos samosvoj, radoveden, razmišljujoč in težko vodljiv mladenič, ki ni plesal po nikogaršnjih notah razen lastnih. In kot tak postal alternativa, včasih izobčenec. Bil je kompleksna osebnost, ki je v najstniških letih namesto letanja za krili in zabavanja raje v sobi prebirala Ericha Fromma in Immanuela Kanta.
Slovo
Ekspresno, kot se je povzpel na vrh, je tudi sestopil z njega. Razlogi, zaradi katerih je njegova zvezda na smučarskem nebu skoraj tako hitro, kot je zasvetila, tudi zašla, so večplastni in v veliki meri odvisni od sogovornika. Zagotovo ni bil več avantgarda, dobil je posnemovalce, konkurenca je prevzela njegov slog in naredila korak naprej, bolečine v hrbtu so po drugi strani (bojda) omejile fizično pripravljenost, njegov raziskovalni duh mu ni dal miru in pogled mu je vse bolj uhajal stran od strmin. Pa še vedno neprilagojen in še vedno pogosto nerazumljen ... Ne nujno v tem vrstnem redu oziroma vsakega po malo. Sam je nekoč dejal, da je včasih prevelik boem za vrhunsko smučanje, in pri rosnih triindvajsetih je – podobno kot Mateja Svet kakšno leto, dve pozneje – smuči dokončno postavil v kot. Številni so bili prepričani, da bi moral še vztrajati, on pa je odšel brez obžalovanja. Ni se ozrl, ko je spustil zaveso na smučarsko kariero, nekje v ozadju pa sta se izmenjavali Non, je ne regrette rien od pariškega vrabčka Edith Piaf in My Way od Franka Sinatre.
Poseben, ves čas na neki način odsoten, pogosto nerazumljen. Intelektualec, ki se je po smučarskih strminah podobno temeljito posvečal tudi drugim življenjskim izzivom. Predan in študiozen do skrajnosti, v vse, česar se je lotil, je vložil celega sebe. Po nekaj obiskih ašramov v Indiji se je posvetil študiju na ljubljanski fakulteti za telesno kulturo, kjer je štiri letnike končal v dveh letih, dobil za svoje delo Prešernovo nagrado, leta 1991 pa s povprečno oceno 9,5 predčasno diplomiral na temo kršitev človekovih svoboščin in pravic v športu. Perfekcionist, intelektualec, individualist, ves čas razmišljujoča pesniška duša, ki je odgovore iskala tudi v morskih globinah, kjer je, kot že rečeno, sredi septembra 1993 tudi mnogo prezgodaj končala svoje življenje. Pokopan je na ljubljanskih starih Žalah, leži pa ob devet let starejši sestri Senki, za katero je bil usoden premet na trampolinu, ko je imel Rok zgolj štirinajst let.
