Pisal se je 21. december 2003, ko so v Celju slavnostno odprli novo rokometno dvorano. Bil je to spektakel z napako, vsaj tako se je zdelo, praktično nihče namreč ni verjel, da bi pivovarji lahko nadoknadili minus 13 iz prve tekme v Španiji. Niti trener Ademar Leona Manolo Cadenas ne, pa je doma pustil nekatere udarne adute (Kjelling, Metličić).
Celjski igralci so se zavedali, da "misijo nemogoče" lahko dosežejo le ob sanjski, popolni predstavi, kar jim je na parketu nove dvorane tudi uspelo. Bila je to rapsodija v rumenem, v napadu sta blestela predvsem Renato Vugrinec in Sergej Rutenka, med junake pa se je zapisal tudi Dejan Perić, ki je v zadnjih sekundah ubranil strel Juaninu.
Celjski feniks se je dvignil iz pepela. "Z besedami zares ni mogoče opisati tako prelepega in zmagoslavnega trenutka. Po visokem porazu v Španiji nisem verjel v naše napredovanje, vendar so naši igralci z zares fantastično predstavo naredili praktično nemogoče in se uvrstili v četrtfinale," je bil v tistem nepozabnem večeru vzhičen legendarni predsednik kluba Tone Turnšek, trener, pred meseci preminuli Miro Požun pa je pristavil: "Na krilih gledalcev nam je uspel izjemen met. V prvem polčasu so moji varovanci prikazali neponovljivo predstavo, bolje zares niso mogli igrati. V drugem polčasu so jim že začele pojenjati moči, toda v končnici so imeli aktiven izid, obdržali trezno glavo in se s preudarno igro zasluženo uvrstili naprej. Iz srca jim čestitam za zares veliko predstavo.
Pa Španci? "Tri zadeve so botrovale našemu porazu in slovesu od evropskega pokala. V primerjavi s prvo tekmo smo prikazali veliko slabšo predstavo, medtem ko so Celjani igrali veliko bolje. Prav tako je celjski vratar Dejan Perič branil fantastično, svoje pa sta pristavila še sodnika, ki sta bila bolj naklonjena domači zasedbi," se Manolo Cadenas, ki so mu Slovenci v naslednjih letih še nekajkrat zagrenili življenje, ni mogel sprijazniti s porazom.
Nov športni objekt je ognjeni krst tako doživel na najlepši možni način, o celjski zmagi pa se je govorilo dolgo časa in je našla svoje mesto zgodovini celjskega in slovenskega rokometa. Bil je to začetek pravljice in sijajna napoved izjemnega leta 2004. Prav iz Ademar Leona je na posodo kmalu prišel še Uroš Zorman in Celje je nekaj mesecev kasneje po letih obleganja končno stopilo na klubski Mont Blanc.
Celje PL - Ademar Leon 34:21
(17:7)
Celje - Dvorana Zlatorog. 5000 gledalcev. Sodnika: Baum in Goralczyk (oba Poljska).
CELJE PL: Stopar, Rutenka 9, Vugrinec 9, Oštir, Mikanovič, Perić (13 obramb), Bilbija, Bajram, Kozlina 4, Lorger, Milosavljevič 2 (1), Gorenšek 1, Brumen 4, Kokšarov 5. Trener: Miro Požun.
ADEMAR LEON: Hvidt, Vatne 2, Čuruvija, Perez 2, Lorenzana 7 (1), Colon 2, Entrerrios 4 (1), Castresana 1, Munoz, Martinez, Krivoljčukov, Zorman, Prendes, Parrondo 3 (2). Trener: Manolo Cadenas
Sedemmetrovke: Celje 2 (1), Ademar Leon 8 (4).
Izključitve: Celje 12, Ademar Leon 6 minut.
Rdeča kartona: Rodriguez (33.), Oštir (35.).
