To je še ena tistih nikoli končanih debat. Nekateri bi kot iz topa izstrelili Pele, spet drugi Maradona, našli bi se celo takšni, ki bi svoj glas dali Beckenbauerju, Cruyffu, Platiniju in/ali Bestu, dandanes pa bi največ glasov bržkone dobila Lionel Messi ter Cristiano Ronaldo, po letošnji sezoni le še toliko več. Nihče ne bi zgrešil, vsi bi imeli na neki način prav in nihče ne bi imel prav, kot že rečeno, gre za eno nikoli končanih debat, ki so približno tako plodne kot tista o kuri in jajcu. Vsako obdobje je pač imelo svoje velikane, kdo je najboljši vseh časov, pa je v prvi vrsti odvisno od obdobja in seveda v še večji meri sogovornika. Če bi denimo o tem, kdo je najboljši vseh časov, spraševali po ulicah Neaplja, bi vedno znova slišali eno in isto ime, neki možakar bi tam zmagal s skoraj plebiscitarno večino. Da je imel Diego Armando Maradona pod Vezuvom božanski status, je pravzaprav milo rečeno. Maradona je bil bog, Maradona je bil kralj, Maradona je bil tam doli pod Vezuvom med temperamentnimi južnjaki – vse. Pravzaprav lahko tisti bil po mili volji črtate, vse to je še dandanes.
Urbana legenda pravi, da je nekega julijskega večera leta 1990, ko sta se na neapeljskem San Paolu za mesto v finalu svetovnega prvenstva pomerili domačinka Italija in Argentina, marsikdo na stadionu pesti stiskal predvsem za gavče. Razlog, zakaj je bilo tako, se je seveda skrival v zgolj 165 centimetrov visokem možaku kratkih in dodobra potolčenih nog s številko deset na hrbtu. »Diego, Diego,« se tistega večera vsake toliko zasliši skandiranje na San Paolu. Preostala Italija sedi pred malimi ekrani, začudeno preklinja in ne more verjeti svojim ušesom. Ne razumejo, ne morejo razumeti. Dvoboj Italija – Argentina je testament, kako močna, intenzivna, brezpogojna in iracionalna ljubezen povezuje Maradono ter mesto Neapelj.
Tistega dolgega vročega poletja je vse prej kot talenta polno Argentino, sploh za argentinske standarde, na lastnih plečih vlekel do finala mundiala, in to zgolj štiri leta po tistem, ko je gavčem prinesel drugi in do zdaj zadnji naslov svetovnih prvakov. Nekaj, kar (še) ni uspelo niti njegovemu legitimnemu nasledniku Lionelu Messiju. Nekaj, zaradi česar bi ga v domovini mnogi še vedno postavili pred Messija. Diego je vse to, kar je Messi, in je vse to, kar Messi ni.
BOŽJA ROKA IN BOŽJA NOGA
O njem je bilo napisano vse, vse ne bo napisano nikoli. Dovolj je reči Diego ali še bolje Maradona in pred očmi se zvrti film, v katerem se neprestano izmenjavajo trenutki genialnosti ter trenutki norosti, mojstrske poteze ter napačne odločitve pogosto zmešane v koktejl, ki je zabrisal mejo med resnico in fikcijo, med sijajnim napadalcem, polnim človeških napak in pomanjkljivosti, na eni ter mitom na drugi strani.
Ko je bil dober, ni bil le dober, ampak najboljši, praktično neustavljiv, o čemer bi denimo veliko vedeli povedati Angleži, njegove priljubljene stranke. Leta 1986 jim je v Mehiki zabil dva gola, ki sodita med najbolj znamenite, razvpite gole, ne le v zgodovini mundiala, ampak v zgodovini nogometa nasploh. Dva tako različna in tako posebna gola, da bolj različna in posebna niti ne bi mogla biti, dva gola, v katerih se simbolno morda še najbolje odražajo nasprotja, ko je govor o liku in delu Diega Maradone.
Najprej kontroverzna božja roka, ko je »preskočil« dvajset centimetrov višjega vratarja Petra Shiltona, in potem le štiri minute kasneje epski slalom med nemočnimi Angleži. Gol, ki je pozneje postal znan kot gol stoletja. Slalom, ki se ga ne bi sramoval niti Ingemar Stenmark v svojih najboljših časih, kot Mihail Barišnikov na odru se je gibal med angleškimi nogometaši, ki so bili videti kot amaterji na nedeljski rekreativni ligi. Maradona je bil pač igralec, ki je soigralce delal boljše ter tekmece slabše.
Drug za drugim so takrat na zelenici stadiona Azteca sredi Ciudada de Mexica v prazno odleteli Peter Beardsley, Peter Reid, Terry Butcher, Terry Fenwick, še enkrat nesrečni Butcher in za konec še enkrat nesrečni Shilton. Triinpetdeset metrov in deset sekund ter šest stotink čiste čarovnije. Poezija v gibanju, tisti gol je bila njegova Mona Liza, njegova Sikstinska kapela. »Veš, ko je Diego dosegel drugi gol, sem se komaj zadržal, da mu nisem zaploskal. Nikoli prej ne pozneje mi kaj takšnega ni prišlo niti na misel, takrat pa sem se komaj zadržal. Ne le zato, ker je šlo za tako pomembno tekmo, ampak zaradi same lepote gola. Nemogoče je doseči tako prelep gol,« je leta kasneje razlagal sloviti angleški napadalec Gary Lineker, ki je bil tistega nepozabnega dne na nasprotni strani in ki je v nogometu videl vse.
Vse to je prišlo le štiri leta potem, ko sta se državi zapletli v vojaški spopad, vojno za Falklandske otoke, in ko je neko že tako vroče nogometno rivalstvo dobilo povsem nove razsežnosti. Vojna je najbrž kar primerna beseda. »Čeprav smo pred tekmo vsi ponavljali, da nogomet nima nič z vojno za Islas Malvinas (argentinsko ime za Falklandske otoke, op. p.), smo vedeli, da so tam pobili precej argentinskih fantov, pobili so jih kot ptiče. In to je bilo naše maščevanje,« je po tekmi pravil Maradona.
DOBER, GRD, HUDOBEN
Božja roka in gol stoletja, vse to je bil Diego. Umazan, pokvarjen, prebrisan, goljufiv, poln trikov z ulice, pa enkraten, genialen, eleganten, neponovljiv. Lepota, prepojena s strupom, genialnost, pokvarjena s korupcijo, čisto veselje v pričakovanju samouničevalnosti. Dober, grd, hudoben, če si sposodimo naslov nekega špageti vesterna. Tiste uboge in potolčene kratke noge so pri tem prejele nemalo udarcev, nasprotniki namreč niso izbirali sredstev, na tekmi z Italijo na SP 1982 so nad njim napravili kar 23 prekrškov. Na eni sami tekmi ... Tako dober je bil.
Včasih je bil predober, da bi bil resničen. In včasih res ni bil, resničen namreč. Nekajkrat so ga ujeli s sledovi kokaina oziroma nedovoljenih poživil v krvi, kdo bi denimo pozdravil tisti obraz in tiste divje, na pol blazne oči po še enem velemojstrskem golu Grčiji na mundialu leta 1994. Bil je to zadnji juriš, zadnji hura, pred prvenstvom se je čez noč znebil desetih kilogramov in več, in tistim, ki so seveda želeli videti, je bilo bolj kot ne jasno, da bi podroben pregled krvne slike znova razkril neprijetno resnico. Čeprav že v Kristusovih letih je namreč tudi v ZDA igral kot v transu, in kot se je izkazalo nekaj dni kasneje, je dejansko na neki način bil v transu. Znova je padel na dopinškem testu, tokrat je bil kriv efedrin, znova je dobil petnajst mesecev, kar je pomenilo tudi začetek konca, če ne kar dokončen konec Maradone kot igralca na najvišji ravni.
Takrat enkrat, med prestajanjem kazni, se je začela kariera Maradone trenerja, ki je z dolgimi, večletnimi premori trajala oziroma traja vse do danes, a to je tako ali tako druga zgodba. Maradona trener ni namreč segel niti do gležnjev Maradoni igralcu, Maradona trener je parodija Maradone igralca, po nekaj bolj kot ne klavrnih poskusih pa je kariera trenerja, kot vse kaže, tudi končana, še preden se je sploh dobro začela.
CASTRO, KUSTURICA IN GADAFI
Bil je suženj lastne slave, kontroverznosti pa pri tem nikoli ni manjkalo. Gor, dol, vzponi in padci, v nekem življenju, polnem nasprotij. Tisti masovni pretep z igralci Athletic Bilbaa in z njim v glavni vlogi v finalu španskega pokala sredi Santiago Bernabéua in pred očmi španskega kralja Juana Carlosa leta 1983 v, kot se je kasneje izkazalo, zanj zadnji tekmi v dresu Barcelone, je bil eden prvih večjih škandalov. Prav v obdobju v katalonski prestolnici naj bi postal zasvojen s kokainom, česar se je bojda otresel šele dobri dve desetletji kasneje.
Z zračno puško je ob neki priložnosti in v še enem trenutku norosti streljal na novinarje, ki so kampirali pred njegovo hišo, kot selektor jim je nekoč meni nič, tebi nič zabrusil, da mu ga lahko kratko malo popušijo, vmes je bil nekaj časa zaposlen kot svetovalec Al-Sadi Gadafija, sina libijskega diktatorja, Emir Kusturica pa je o njem posnel dokumentarec. Vseskozi je bil glasni zagovornik lika in dela Fidela Castra ter Huga Chaveza, na levi nogi ima tako vtetovirano Castrovo podobo, na desni rami pa podobo Che Guevare. Po drugi strani je bil glasni – in vulgarni – nasprotnik politike Georgea Busha, nekoč pa se je s kritikami spravil celo na papeža. S sinom, ki ga vrsto let ni priznaval, se je lani po trinajstih letih vnovič sestal, italijanskim dacarjem po njihovem prepričanju še vedno dolguje vrtoglavih 40 milijonov evrov, v Neaplju pa je še vedno kralj. Navijači marsičesa niso odobravali, a so mu slej ko prej vse odpustili.
Mural z njegovo podobo od nedavna krasi pročelje ene izmed stavb ob vhodu v zloglasno neapeljsko četrt, eno tistih, v katero je bolje ne zaiti, oziroma eno tistih, katere obisk ni načrtovan v turističnih programih. Četrti, ki ji lokalni prebivalci pravijo Bronx, kar je samo po sebi dovolj zgovorno. In prav v tovrstnih četrtih v Neaplju in v njim podobnih predmestjih argentinskih velemest, v barakarskih naseljih, imenovanih villa miseria, je bil na vrhuncu slave najbolj oboževan. Morda tudi zato, ker je bil eden izmed njih, tudi sam je namreč odraščal v enem izmed slumov na južnem obrobju Buenos Airesa. Pri osmih letih ga je v dresu neke ekipe iz soseščine opazil lovec na talente, postal je član mlajših selekcij kluba Argentinos Juniors, deset dni pred 16. rojstnim dnevom pa je debitiral za člansko ekipo. Vse ostalo je zgodovina. Argentinos Juniors, Boca Juniors, pa za rekordno vsoto v Barcelono in nato le dve leti kasneje za še eno rekordno vsoto v Napoli.
NIMAMO ŽUPANA, NIMAMO SLUŽB, A ...
Bila je to ljubezen na prvi pogled, ljubezen je bila obojestranska. Pravzaprav bi lahko zgodovino Neaplja razdelili na obdobje pred 30. junijem 1984 in tisto po njem. Tistega dne malo po enajsti zvečer in zgolj slabo uro pred iztekom prestopnega roka je namreč Napoli Barceloni za Maradono plačali takrat rekordno vsoto 13,5 milijarde lir (12 milijonov evrov). In nič več ni bilo tako, kot je bilo. Ko so na San Paolu nekaj dni kasneje na hitro organizirali tekmo dveh mladinskih ekip, da je Maradona lahko izvedel začetni udarec in pomahal navijačem, se je na tribunah zbralo 70 tisoč ljudi. Postal je kulturološka in družbena ikona, ki je uživala status božanstva. Postal je zavetnik nogometa v mestu. Morda je neki lokalni časopis vse skupaj še najbolje povzel. »Nimamo župana, nimamo dovolj stanovanj, šol, avtobusov, služb in sanitarij, a vse to ni niti najmanj pomembno, saj imamo – Maradono.« Neapeljski starši v tistih časih pri rojstvu novorojenčkov niso imeli prav veliko dilem, Diegi so rasli kot gobe po dežju.
In Maradona jim je ljubezen vračal na način, kot je najbolje znal – na zelenici. Napoli, ki je pred tem životaril nekje v sredini lestvice, se je pod taktirko malega velikega Argentinca počasi začel vzpenjati proti vrhu. Maradona je klub dvakrat, v letih 1987 in 1990, popeljal vse do naslova italijanskega prvaka. Še vedno prvih in edinih v zgodovini kluba, vse to pa v tistih zlatih časih serie A, konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, ko je bilo italijansko prvenstvo razred zase in se je na škornju trlo zvezdnikov. V Neaplju so imeli v tistih letih čarovnijo, napadalni trikotnik v sestavi Maradona, Bruno Giordano in Careca, ki se ga je oprijel pomenljiv vzdevek »Ma-Gi-Ca«. Dvojna krona leta 1987, pokal Uefa dve leti kasneje (v finalu so premagali Stuttgart Srečka Katanca in Jürgena Klinsmanna), še en scudetto leta 1990 ... Neki klub z revnega juga je takrat kljuboval klubom z bogatega severa, ekipam iz Milana in Torina. Pri tem je šlo precej več kot zgolj za nogomet. Ponosni, a revni jug je zadal udarec oholemu ter nadutemu severu, vse to pa pod vodstvom genialnega Diega, ki je poosebljal pobalinski duh prenatrpanih in živahnih revnejših četrti tega pristaniškega mesta. Povedano drugače, severu, ki je nanje od nekdaj gledal zviška, so pokazali zobe. In sredinec.
SEDEM LET SKOMIN
Bilo je to sedem čudovitih let, a najbrž bo res držala tista o sedmih letih skomin ... Morda je bil že tisti polfinale SP 1990 v Neaplju dejansko začetek konca neke velike kariere, v naslednji sezoni se je krivulja zasukala navzdol, v marcu 1991 pa je bil pozitiven na dopinškem testu, v njegovi krvi so našli sledove kokaina. Kazen je bila stroga, petnajst mesecev prepovedi igranja in Maradona, ki je v svojo bran vpil nekaj o teorijah zarote, si ni nikoli več nadel Napolijevega dresa, še več, kot nogometaš ni nikoli več stopil na italijanska tla. Mesto, v katerem je bil bog, je zapustil sklonjene glave in skozi stranska vrata. V njegovo zapuščino je poleg vseh lovorik in vrhunskih predstav spadala tudi zasvojenost s kokainom, pa neplačevanje davkov, zanikanje očetovstva, povezave z mafijsko organizacijo Camorro in sum o prodaji tekme, neprestan boj s prekomerno težo ter poškodbami, zasvojenostjo z mamili in alkoholom ... Ne nujno v tem vrstnem redu oziroma vsakega po malem.
Po prestani kazni se v Neapelj ni želel več vrniti, kljub odvečni prtljagi pa snubcev ni manjkalo. Za njegove usluge sta se med drugim bojda zanimala Real in Marseille, odločil se je za Sevillo. A v Andaluziji ni našel (notranjega) miru, že po letu dni se je vrnil v domovino, kjer pa je bil le še bleda senca nekdanjega Maradone. Včasih ni bil niti senca, izostanki s treningov ter tekem so bili vse pogostejši, v letu 1994 je, kot že rečeno, sledila še ena kazen in potem je konec oktobra 1997, vrsto let potem, ko je bilo dejansko že vsega konec, nastopil tudi uradni konec. Ne joči za menoj, Argentina, čeprav je nekje v sebi bržkone želel, da bi vsi jokali, kaj jokali, tulili tedne in tedne. Dušila ga je slava, brez katere pa ni mogel živeti.
V istem trenutku, ko se je dokončno poslovil, se je začelo iskanje njegovega legitimnega naslednika. Marsikomu so mediji v naslednjih letih, desetletjih obesili oznako »novi Maradona«. Diego Latorre je bil bojda prvi, pa potem Ariel Ortega, Marcelo Gallardo, Juan Román Riquelme, Pablo Aimar, Javier Saviola, Carlos Tevez, Lionel Messi ... Sodbo, ali si kateri izmed naštetih zasluži tovrstni naziv, prepuščamo vam, kot najbolj logična izbira se zdi prav zadnji, prav Leo Messi. Tudi sam Maradona – po vseh teh letih zlorabe lastnega telesa je pravi mali čudež, da je še vedno živ – bi oziroma je ob tem prikimal. Čeprav ... Diego je bil vse to, kar je Messi, in je bil vse to, kar Messi ni, to smo menda že zapisali, pa tako novi Maradona še ni prišel in tudi ne bo. Maradona je namreč neponovljiv. Žal in na srečo.
