Bil je to eden težje pričakovanih dvobojev tistega leta, lahko bi celo zapisali, da je šlo za Dvoboj leta, sploh glede na to, da je Mike Tyson, sicer takrat nesporni vladar težke kategorije, namesto boksarskih rokavic v tistih letih nosil lisice, namesto boksarskih hlačk pa oranžno zaporniško obleko. Kralj je bil torej mrtev oziroma v komi, prestol in pasove pa so si v njegovi odsotnosti podajali neki drugi fantje.
Tistega večera je bil v enem kotu 26-letni Američan Riddick Bowe, v drugem njegov pet let starejši rojak Evander Holyfield. Bil je to povratni dvoboj, pesti sta namreč prekrižala že leto dni pred tem, ko je v enem boljših dvobojev težke kategorije vseh časov slavil Bowe in postal nesporni svetovni prvak. Ob letu osorej sta bila na mizi »le« še dva pasova, tistega tretjega je namreč takrat še neporaženi Bowe zatlačil v smeti, in to dobesedno, odvzeli so mu ga, saj se v ring ni želel povzpeti skupaj z naslednjo velik stvarjo težke kategorije, imenovano Lennox Lewis.
Tudi v drugo, 6. novembra 1993 v slovitem Caesars Palace v Las Vegasu, tej boksarski Meki, sta se Bowe in Holyfield dobro mlatila. Ob ringu se je, kot je v navadi pri tovrstnih spektakularnih dvobojih, trlo zvezdnikov iz filmske in glasbene industrije. In imeli so kaj videti, pravzaprav bi se tudi najboljši scenaristi Hollywooda težko domislili tovrstne drame, tudi ali predvsem zaradi nekega tretjega človeka, ki se je vmešal v neizprosni dvoboj dveh vrhunskih strojev za ubijanje.
Tehtnica se je v uvodnih rundah nagibala zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Malo Bowe, malo Holyfield, pa spet Bowe, potem je nastopila sedma runda in še ena izmenjava udarcev. Nato pa ... Nato pa se je za trenutek, za drobec sekunde ustavil čas.
Evander »The Real Deal« Holyfield, mož, ki je v ringu skozi leta videl in doživel praktično vse, je spustil pesti in se le začudeno zastrmel nekam mimo glave srditega tekmeca, ki mu po drugi strani ni bilo prav nič jasno, zakaj je sicer vedno previdni Holyfield spustil svoj gard. A celo za moža, ki mu je Železni Mike Tyson nekoč sredi ringa meni nič tebi nič odgriznil kos ušesa in ki je še predobro vedel, da moraš v ringu pričakovati nepričakovano, je bilo to preprosto – preveč.
FAN MAN SE PREDSTAVI
S temnega neba je namreč padel padalec, mož z velikanskim ventilatorjem na hrbtu. Na sredo ringa, no, skoraj na sredo. Njegovo padalo se je zataknilo za reflektorje, pa je kot neka lutka, marioneta, bingljal tam nekje med nebom in zemljo. A le nekaj sekund, še preden se je uspel osvoboditi vrvi, ga je množica poskrala vase in izbruhnil je kaos.
Ukradel je sicer šov, a njegovega podviga niso vsi sprejeli z navdušenjem, ravno nasprotno. Gledalci in varnostniki so ga s skupnimi močmi prizemljili, tako in drugače. Številni, ki so se znašli v bližini, so tekmovali, kdo mu bo bolj nazorno »povedal«, kaj si misli o njegovem podvigu. Še posebej sto in še nekaj kilogramov težke gorile mrkih pogledov, ki so bile del spremstva obeh težkokategornikov, niso poznale ne razumevanja ne milosti, udrihale so po njem kot po boksarski vreči, eden izmed hrustov naj bi ga udaril reci in piši dvajsetkrat. »Bil je to dvoboj za naslov prvaka v težki kategoriji, edini, ki je bil v tem večeru nokavtiran, pa sem bil jaz,« kljub batinam, zaradi katerih je najprej pristal v nezavesti, na nosilih, potem pa še v bližnji bolnišnici, ni izgubil smisla za humor.
Gledalci so razrezali oziroma raztrgali padalo na koščke, vsak je pač želel svoj spominek iz tega dvoboja, tega dogodka, ki se je zavedno zarezal v spomin kronistom in navdušencem boksa. Sam dvoboj je bil prekinjen za celih enaindvajset minut, v nadaljevanju pa se je po dvanajstih rundah in po večinski odločitvi Holyfield, ta ne ravno spektakularni, a učinkoviti boksar, maščeval Bowu za poraz izpred leta dni. Riddick »Big Daddy« Bowe je takrat prvič in hkrati tudi zadnjič v svoji profesionalni karieri ring zapustil sklonjene glave.
Pa padalec? Možaku je bilo ime James Miller, star je bil trideset let in je bil navdušen jadralni padalec. Po tistem novembrskem večeru ga je svet (s)poznal po vzdevku »Fan man«. Človek ventilator, zaradi tistega ventilatorja na hrbtu, seveda. Svoj podvig, ki seveda nikakor ni bil naključen, je plačal s številnimi modricami, izbitim zobom ali dvema ter nekajurnim priporom, na prostost pa so ga izpustili, ko je plačal varščino v višini dvestotih dolarjev.
MORDA LE ŠE PLEŠOČI DUHOVNIK
A vse to mu tovrstnih domislic ni izbilo iz glave, ni ga spametovalo, marsikomu ne bi več niti na misel prišli tovrstni podvigi, on pa ... Tistega novembrskega večera ni bilo zadnjič, da se je Miller spustil z neba, že nekaj mesecev kasneje je krožil nad slovitim losangeleškim Coliseumom, na katerem je potekala tekma končnice ameriškega nogometa med L. A. Raidersi in Denver Broncosi. Tokrat ni pristal na igrišču, ampak »le« v bližnjem parku. Na srečo ...
Howie Long, obrambni igralec Raidersov, je namreč še dandanes prepričan, da če bi Miller pristal med gledalci, da bi jo skupil še precej huje kot pa tistega novembrskega večera v prestolnici igralništva. »Desetkrat huje, verjemite.« Privrženci Raidersov so namreč takrat sloveli po svoji »razposajenosti«, med njimi so bili tudi predstavniki uličnih tolp, ki so tovrstne klovne jedli za zajtrk.
Sem in tja ga je pot zanesla tudi na to stran velike luže. Britanci so ga denimo za vedno izgnali z Otoka, potem ko je najprej pristal sredi nogometnega igrišča, na katerem sta se ravno takrat merila Bolton in Arsenal, ter nato nekaj tednov kasneje še na Buckinghamski palači. S kraljico pa ni šale ...
Millerjevi motivi niso bili nikoli docela razjasnjeni. Tu ni bilo globljega sporočila, sam je vse skupaj po navadi obrnil na šalo, tudi njegov brat pa je prepričan, da je le kljuboval in se posmehoval družbi, pravilom, pisanim in nepisanim zakonom ...
Umrl je slabo desetletje kasneje po tistih svojih petih minutah slave, načetega zdravja in praznega bančnega računa se je obesil nekje v aljaški divjini. Njegovo razpadajoče truplo so našli šele mesece kasneje, za vrv pa je uporabil kar enega izmed kablov s padala.
Fan man je bil vsekakor eden bolj razvpitih in bolj domiselnih vsiljivcev na športnih prireditvah, tistega večera je postal kultna figura, med drugim je pristal celo v eni izmed epizod Simpsonovih. Morda bi v isto kategorijo sodil le še tisti napol nori plešoči irski duhovnik, ki je na svoj način pridigal, da prihaja konec sveta, med drugim je leta 2003 po stezi Silverstona tekal proti nasproti drvečim in nič hudega slutečim bolidom formule ena. A to je že neka druga zgodba.
