aljaz kate Odkrito.si

Slovenec, ki navdušuje tudi Kate in Williama

usodna ženska Svet24.si

Patološka odvisnost od "norega odnosa"

Zlata ženska Petisvet.si

Samo za ženske: to se zgodi, ko ...

požar v mežici Svet24.si

FOTO: Ljudje so se ponoči večinoma znašli sami,...

kate Svet24.si

FOTO: Princa Charles sta zasenčili obe snahi

Ariana Grande Najstnica.si

Ariana Grande šokirala s to spremembo

sasa lendero 2 Njena.si

Saša Lendero šokirala kot črnolaska!

Miha Andolšek
Miha Andolšek
0 14.10.2016 20:14:29

Najboljši nogometaš, ki ga nikoli niste videli

vszi
Nikoli ni zaigral v elitni angleški ligi, nikoli ni oblekel dresa z državnim grbom in edino, kar je osvojil, je bilo napredovanje v tretjo ligo. Pa vendar o njem danes prepevajo balade, se pišejo biografije in se snemajo filmi. Balada o Robinu Fridayu, najboljšem nogometašu, za katerega še nikoli niste slišali.

Njegovo ime boste našli prav pri vrhu raznoraznih lestvic o zapravljenem talentu, o neizkoriščeni priložnosti, o njem se še dandanes govori po pubih v Readingu in Cardiffu, zgodba o neprilagojenem mladeniču je namreč postala del ustnega izročila in se prenaša iz roda v rod. Za seboj je pustil kratko, a globoko sled. Njegova kariera je trajala zgolj štiri leta, toda kakšna štiri leta so to bila. Čeprav je dres Readinga nosil le slabe tri sezone, za privržence kluba ni niti najmanjšega dvoma, kdo je največji klubski igralec vseh časov. Morda je v tej luči še bolj zgovoren podatek, da je za Cardiff odigral le 25 tekem, pa so ga navijači vseeno izbrali za najbolj kultnega nogometaša v 117-letni zgodovini kluba. Že dolgo pokojni Friday je bil resnično prav to, kultna figura in lokalni (anti)junak.

Kot pri vsaki legendi je sicer črta med resnico in izmišljotino dodobra zabrisana, z leti le še toliko bolj, sploh ker televizijske kamere takrat še niso bile vseprisotne, zato so se ob pomanjkanju posnetkov zgodbe o njegovih podvigih prenašale predvsem s pomočjo ustnega izročila, bile pogosto prepuščene domišljiji prenašalca, njegova legenda pa se je posledično lahko razrasla. A da je bil poseben, ni nobenega dvoma. Bil je ekstravaganten, energičen, nediscipliniran ulični bojevnik. Tony Adams, Terry Butcher, Eric Cantona, Roy Keane in ostali zlobni fantje otoškega nogometa so bili v primerjavi z njim pionirčki oziroma zborovski dečki.

Pil je kot žolna, kadil kot Turek, za zajtrk goltal LSD-tablete in »podiral« vse, kar je bilo pripravljeno z njim zlesti med rjuhe. Seks, droge in rokenrol. Če je bil George Best prva pop ali rock nogometna zvezda, potem je bil Friday prva punk nogometna zvezda, Anarchy in the UK pa njegova himna. Če je bil Best peti beatle, potem je bil Friday peti sex pistol. Odpadnik, ki je živel vsako minuto svojega kratkega življenja polno. Morda gre razloge za njegov hedonističen pristop k življenju iskati v dogodku v zgodnjih dvajsetih, ko je še delal kot zidar in je nekega dne padel z zidarskega odra ter se napičil na koničasto ograjo. Bil je tako blizu onstranstvu, kot se k njemu sploh lahko pride, pri tem pa je spoznal, kako krhko je življenje in da ima le eno. In odločil se ga je izkoristiti. Živel je sto na uro, držal se je izreka Bolje živeti en dan kot lev, kakor pa sto let kot ovca. Pa čeprav bi mu, figurativno rečeno, že dan ali dva življenja kot ovca bržkone prinesla vrsto let življenja v koži kralja živali.

V časih, ko je bil angleški nogomet resnično še angleški nogomet, ko so na zelenicah kraljevali možje, ostri kot britev, je igral brez ščitnikov. Ni bežal pred dvoboji, pravzaprav jih je iskal, vedno in povsod je šel na vso moč, pa čeprav je bila glava po prekrokanih nočeh pogosto težka kot cent. Treniral je tako, kot je igral, ni poznal drugega načina, ena izmed številnih zgodb pravi, da je že na prvem treningu Readinga »sesul« četverico soigralcev, zato ga je moral trener v strahu pred moštvenim puntom že po nekaj minutah poslati pod prho.

SLON
Pisalo se je leto 1974, ko je debitiral v članskem moštvu Readinga. »Robin, dal te bom v prvo moštvo, v soboto začneš,« mu je dejal trener Charlie Hurley. »Oh, super, šefe obljubim, da do takrat ne bom pil, da se ne bom tepel in da ne bom šel v posteljo z žensko.« Trenerjev odgovor je bil briljanten in, poznavajoč Robina, predvsem realen: »Robin, lahko se mi zlažeš enkrat, ne pa trikrat v enem stavku.«

346-14-friday 1

Bilj je ljudski človek. Bil je reden gost ter hkrati nočna mora pubov in barov v Readingu. Tudi zakotne beznice, v katerih so bili sicer vajeni vsega hudega, so mu ob njegovih bizarnih ekscesih pogosto pokazale vrata in prepovedale vstop. Ena izmed pogruntavščin na teh nikoli končanih pivskih turnejah je bil tudi »slon«, ples, ko je navzven obrnil oba žepa, si odpel zadrgo in na plan potegnil svojo moškost. Podoba, ki je po njegovem spominjala na slona.

Ni jih bilo malo, ki so ga poskušali preobrniti, spametovati. »Pa daj, no umiri se malo, potegni ročno, zagotavljam ti, da boš v štirih letih angleški reprezentant.« Pravili so, da je bil vsaj tako dober kot nekateri takratni reprezentanti, da je bil Alan Shearer pred Alanom Shearerjem. A ni jih poslušal, nadaljeval je po starem, po svoji poti, v slogu citata Tennesseeja Williamsa, ki je nekoč zapisal: »Če bi se znebil svojih demonov, bi izgubil tudi svoje angele.«

Gledati so ga hodili Nottingham Forest, Sheffield United in Arsenal, a predstavljal je preveliko tveganje, zato je za nekaj deset funtov večino kratke kariere prebil v četrti ligi. Na igrišču so se izmenjavali trenutki genialnosti in trenutki bizarnosti. Na neki tekmi je iz obrata zabil takšen gol, da se ni mogel zadržati niti sodnik, ki se je v nejeveri prijel za glavo. Spet drugič je med proslavljanjem zadetka policista za golom poljubil na čelo. In zaradi vsega skupaj, zaradi potez na in ob igrišču, je imel v očeh privržencev Readinga kulten status, pa čeprav ga številni med njimi niso nikoli videli igrati.


Napredovanje v tretjo ligo je proslavljal celotno poletje, medtem ko so se njegovi soigralci potili na pripravah, je bil sam bojda v neki hipijevski komuni, in ko se je končno prikazal v klubu, to ni bil več Friday. Počasnejši, bolj okoren, alkohol in droge so terjali davek, Hurley je upal, da ga bo zamenjava okolja zvabila s te avtoceste za pekel. Na veliko jezo navijačev Readinga, ki so pisarno kluba zasul s protestnimi pismi, so ga prodali v Cardiff, ki je takrat igral v rangu više.

DREK V POTOVALKI
Tam je že na prvi tekmi navijače za vse večne čase pridobil na svojo stran. Veliki Bobby Moore, eden od najboljših branilcev, ki so kadarkoli koračili po zelenicah, ljubljenec nacije in džentelmen stare šole, se je na jesen kariere v dresu Fulhama potikal po drugoligaških zelenicah in na stara leta doživel šok. Ko ga je, njega, popolnega džentelmena in kapetana svetovnih prvakov iz leta 1966, neki dolgolasi mladenič ob prvi priložnosti, ob prvem stiku zgrabil za mednožje. »Zdravo, lepo te je spoznati,« mu je s pobalinskim nasmeškom na obrazu zabrusil Friday. Tudi to je bil pač del njegovega repertoarja, ustrahovanje in provociranje nasprotnika. Pozneje je ostarelega Moora vrtel kot na vrtiljaku, zabil dva gola ter tudi v Cardiffu postal in ostal legenda. Pa čeprav je bil to bolj kot ne labodji spev in je za Cardiff odigral le dvajset in še nekaj tekem ter zabil zgolj peščico golov.

Tudi zadnja tekma je zgodba, poglavje zase, urbana legenda pavi, da je Marku Lawrensonu, ki je pozneje postal steber obrambe Liverpoola, dobesedno stopil na obraz. Ko ga je sodnik poslal z igrišča, je vlomil v gostujočo slačilnico, poiskal Lawrensonovo prtljago, se podelal vanjo in odšel v sončni zahod. Pri 25 letih. Njegov sloves ultimativnega antijunaka je bil dokončno utrjen.

Nikoli več ga niso videli na zelenici, odšel je v njemu lastnem slogu, pri tem pa na neki način celotnemu svetu dejal »odj...«. Človek, ki se je po robu postavil Človeku in Času. Bil je eden od poslednjih Mohikancev, ki so pričali o časih, ko se nogomet ni igral le zaradi denarja, ampak iz ljubezni in zabave. Neka rock zasedba iz Cardiffa mu je sredi 90. let posvetila skladbo, ki genialno povzema lik in delo Robina Fridaya. »The Man Don't Give a Fuck.« Človek, ki se mu je jeb... za vse. Težko bi ga bolje opisali.

Večni upornik, ulični bojevnik, ki je bil nenehno v iskanju novega vrhunca, novega ultimativnega užitka, je počasi zdrsnil v obskurnost, na začetku 80. let so ga ujeli, ko se je izdajal za policista z namenom, da zaseže – droge. Zakaj, najbrž ni treba pisati. Nekaj dni pred božičem leta 1990 je srce izstavilo račun za vsa ta leta divjega in nevarnega življenja. Star je bil 38 let.

Za njegov epitaf bi lahko uporabili besede iz naslova. Tu počiva najboljši nogometaš, ki ga nikoli niste videli.

Članki iz rubrike