Za kakšno ekipo je v osnovi sicer šlo, najbrž zgovorno povedo že imena sama. Med letoma 2000 in 2003, kar je bil vrhunec Jail Blazersov, so črno-rdeči dres med drugim nosili Damon Stoudamire, Bonzi Wells, Rasheed Wallace, Zach Randolph, Scottie Pippen, samooklicani "Kobe stopper" Ruben Patterson, pa Shawn Kemp ... Za nekatere od naštetih so bila takrat sicer tista najboljša leta že preteklost, vendar pa potenciala, talenta, znanja in tudi prepotrebnih izkušenj, kot že rečeno, ni manjkalo. Toda ...
Incidenti in kazni so se v nasprotju z naslovi resnično lepili na njih. Kazenska kartoteka in dosje prekrškov sta bila iz tedna v teden debelejša, pogosto so prihajali navzkriž z zakonom, pa tudi z lastnimi navijači, in namesto da bi doseglo svoj nesporni potencial, je moštvo, ki se je sicer kar 21-krat zapored uvrstilo v končnico in ki je leta 2000 v finalu zahodne konference šele po sedmih tekmah ter boju do zadnjega diha izgubilo s kasnejšimi prvaki iz Los Angelesa (Kobe Bryant, Shaquille O'Neal, Phil Jackson ...), kaj kmalu razpadlo. Na srečo, bi dodali številni v Portlandu. Cvet je odpadel, še preden se je dokončno razcvetel, kot je lepo zapisal eden izmed zvestih kronistov ekipe, ki je do danes svoj prvi in edini naslov osvojila leta 1977.
Za sabo so pustili razdejanje, klub dodobra načetega ugleda in pa precej tistih bolečih ter večnih vprašanj v slogu kaj bi bilo, če bi bilo. V Portlandu za njimi do danes nihče ni potočil solze, se je pa Jail Blazersov sčasoma vseeno oprijel nekakšen recimo temu romantičen sloves; številnim so namreč pri srcu tovrstni neprilagojeni možakarji, ki so se pogosto hote ali nehote podali na ono stran zakona, pri tem pa se požvižgali na vse in tako tudi na javno mnenje. In v tej luči ne preseneča, da je napovedani dokumentarec o Jail Blazersih, ki bo nastal pod taktirko televizijske hiše ESPN, milo rečeno težko pričakovan.
NIŽJE PO CESTI OBEŠAJO LJUDI
Njihovi podvigi so bili namreč legendarni, seznam grehov je dolg, in če se je ekipe Detroita tam konec osemdesetih oprijel vzdevek Bad Boys, Zlobni fantje, kaj potem reči za moštvo Portlanda z začetka tega tisočletja. Vsekakor ena najmanj priljubljenih ekip v zelo pestri zgodovini lige, ekipa, ki je kaj kmalu niso več marali niti lastni navijači. Glavnemu menedžerju Bobu Whitsittu, sicer mojstru trgovanja z igralci, so očitali – in to nikakor ne brez razloga – da je sestavljal ekipo kot v fantazijski ligi, saj se ni oziral ne na karakter, ne na preteklost, ne na kemijo v moštvu. Tako se je v Oregonu zbrala ekipa resda sijajnih posameznikov, ki pa je bila sprta z vsemi, v prvi vrsti pa sama s sabo oziroma med seboj.
Bili so tarča posmeha, številni so bili zgroženi nad njihovim vedenjem, spet drugi ogorčeni, vodstvu in trenerju so povzročali glavobole, vse skupaj pa je prišlo tako daleč, da v nekaj letih nihče več ni želel biti v Rose Gardnu. Ne igralci, ki so kot po tekočem traku zahtevali menjave, ne gledalci, ki jih je bilo iz tedna v teden manj, pa čeprav je bilo vstopnice na višku ere Jail Blazers mogoče dobiti za drobiž. In to v mestu, kjer je bilo košarkarsko moštvo vedno v ponos prebivalcem, pravzaprav je bila to edina profesionalna ekipa v mestu, igralci pa posledično vseskozi v središču pozornosti in na očeh javnosti. Ljubljeni, a hkrati stalno na udaru kritik. Bili so pač edini šov v mestu.
In res se je vse skupaj kaj kmalu prelevilo v nekakšen resničnostni šov. Bili so časi, ko je najdaljše obdobje, v katerem kakšen od igralcev Portlanda ni zabredel (bil bodisi aretiran bodisi suspendiran s strani lige ali moštva, ali pa njegovega doma ni obiskala policija), znašalo vsega 17 dni. Pogosto so zašli na prve strani časopisov, a večkrat zaradi povsem napačnih razlogov. Seznam grehov in grešnikov je dolg. Marihuana, alkohol, pasji boji, pretepanje, posedovanje orožja, seksualni napadi ... Kar si le lahko zamislite, so oni tudi počeli.
ŠEST ŽENSK, SEDEM OTROK
Mnenja o tem, kje se je krivulja zasukala navzdol, kdaj so se nad Oregonom začeli zbirati črni oblaki in kje so zametki Jail Blazersov, so deljena. Nekateri pravijo, da v drugi polovici devetdesetih s prihodom Isaiah Riderja, odličnega, a milo rečeno neuravnovešenega branilca. Rider je tamkajšnjim navijačem v spominu ostal tudi po tem, da je nekoč kar sredi tekme protestno odkorakal v garderobo, ter morda še bolj po izjavi, ki je namigovala na rasizem, da "štirideset milj od tu verjetno še vedno obešajo ljudi na drevesa". Vse to pa je bil šele začetek.
Najbolj razburkano poglavje v življenju nekega kluba se je začelo vsega nekaj mesecev po tistem, ko so bili na pragu velikega finala. Po tistem epskem obračunu z Lakersi se jim je poleti 2000 pridružil Shawn Kemp, ki pa je sezono 2000/01 končal predčasno. Njegova kariera je dokončno splavala po vodi oziroma bolje rečeno po nosu, skozi katerega je vlekel kokain. Kemp, ki je že takrat imel vsaj sedem otrok s šestimi ženskami, je bil po letih boja z zasvojenostjo, alkoholom in kilogrami sicer le še bleda senca košarkarja, ki je bil nekoč v Seattlu eden najatraktivnejših igralcev lige, a prav njegov odhod v rehabilitacijski center je simboliziral prihod cirkusa, ki pa je zabaval le redkokoga v mestu.
Med prvimi je nad cirkusom obupal Arvidas Sabonis, čigar edini greh je bil, da je sem in tja zvrnil kakšen kozarček vodke (preveč). Kaplja čez rob je bila, ko mu je Rasheed Wallace med neko tekmo ponižujoče vrgel brisačo v glavo in orjaški Litovec se je po koncu sezone vrnil v domovino, pri tem pa izrekel nekaj krepkih na račun vodstva in vodenja kluba.
KRALJ TEHNIČNIH NAPAK IN MARIUHANA
Wallace je bil tako ali tako poglavje zase, absolutni rekorder po številu tehničnih napak, v karieri jih je, verjeli ali ne, zbral 317, prav v sezoni 2000/01 pa je šel v tej "prvini" dlje kot kdorkoli kadarkoli. Na 80 tekmah jih je zbral nestvarnih 41, nekatere pa so bile naravnost nepozabne in so še danes uspešnice na youtubu, kot denimo tista, ko je nepremično bolščal v sodnika, zaradi česar ga je ta po nekaj opozorilih nagradil s potjo v slačilnico. Delivci pravice so bili nasploh njegov sovražnik številka ena, pa je enega nekoč pričakal pred dvorano, da bi poravnala račune. Ni ga dočakal, je pa dočakal sedem tekem prepovedi igranja.
Poleg slovesa težkih in nepredvidljivih karakterjev jih je spremljal tudi ogromen oblak dima; pokadili so namreč več marihuane, kot je pokadijo na reggae festivalu. Na neki način je bila njihova obvezna oprema, govorilo se je, da je v devetdesetih letih več kot petdeset odstotkov košarkarjev lige NBA redno kadilo marihuano, in kot kaže, se jih je velika večina zbrala na enem samem mestu – v Oregonu, seveda. Stoudamira in Wallacea so ujeli z marihuano, medtem ko sta se z avtomobilom vračala s tekme v Seattlu, Stoudamire jo je ob neki drugi priložnosti zavito v aluminijasto folijo želel pretihotapiti mimo letališke kontrole, Qyntela Woodsa pa so ustavili zaradi prehitre vožnje, v avtomobilu seveda med drugim našli tudi travo, zgodbe pa s tem še ni bilo konec. Woods se je namreč možem postave legitimiral kar s košarkarsko kartico.
Z ZREZKOM NA OČEH
Niso bili nočna mora le za sodnike, klubsko vodstvo, samo ligo in lastnega trenerja, ampak tudi za novinarje, ki so imeli to (ne)srečo, da so v tistih letih dnevno pokrivali dogajanje iz tabora Portland Trail Blazersov. Jason Quick je bil eden tistih (ne)srečnikov, ki bi vedel povedati anekdoto ali dve iz slačilnice. Odkrito priznava, da ga je bilo nekajkrat pošteno strah. "Lahko se zgodi, da boš v dvorano prišel z zrezkom na očesu," mu je nekoč Bonzi Wells med vrsticami namignil, da bi lahko bil deležen "batin". "Kar, potem bom bogataš," mu je odvrnil novinar. "Mar misliš, da sem tako neumen, da se te bom lotil sam?" je bil odgovor Wellsa, še enega recimo temu barvitega značaja in kasneje državnega sovražnika številka ena v Portlandu.
Ni bilo ne prvič ne zadnjič, da se je Quick srečal z grožnjami. Bilo je po enem izmed porazov, ko je v slačilnici želel iz Wallacea izvleči izjavo ali dve, a dobil le momljanje in grožnje. Ko je center mimo njega odvihral pod prho, se je nanj s prijateljskim nasvetom obrnil Zach Randolph. "Ko se bo Rasheed vrnil izpod prhe, mu nikar ne obrni hrbta, saj te bo udaril, ne da bi vedel, kaj te je zadelo," mu je svetoval Randolph. In glej ironijo, prav Randolph je bil tisti, ki je nekaj mesecev kasneje na treningu zahrbtno udaril Rubena Pattersona, mu pri tem zlomil ličnico ter ga za več tednov poslal na bolniško. V naslednjih nekaj tednih si ni upal prespati na lastnem domu, zatekel se je k soigralcu Dalu Davisu. Prepričan je namreč bil, da ga bo Patterson prišel ustrelit ali pa bo nadenj poslal plačance.
POSILSTVO VARUŠKE IN PASJI BOJI
Bojazen nikakor ni bila neupravičena, Patterson, ki se je bahal, da lahko na igrišču zaustavi Kobeja Bryanta, se je zunaj igrišča zapletel v prenekateri incident. Bil je v registru spolnih prestopnikov, potem ko je v septembru 2000 priznal, da je spolno napadel varuško lastnih otrok. Bojda jo je prisilil, da ga je spolno zadovoljila. S tem se seznam njegovih grehov še zdaleč ne konča, poleg nasilja v družini so tu še vožnja pod vplivom alkohola ter fizični napad na moškega, ki mu je opraskal avto, ena bizarnejših govoric pa je tista, da je hladnokrvno ukradel celotno opremo, namenjeno novopečenemu soigralcu.
Vsaj nekaj vrstic si zasluži tudi Qyentel Woods, ki sicer na igrišču ni pustil večjega pečata, je pa zato zasedel vidno mesto v črni kroniki. Woods je namreč organiziral pasje boje, v katerih je med drugim stavil na lastnega pitbula, poimenovanega Hollywood. Pse so mu odvzeli, sam pa jo je odnesel s kaznijo nekaj deset tisočakov in nekaj deset ur dela v javno korist.
Kot da bi bilo nekaj v zraku oziroma se je norosti nalezel praktično vsak, ki je prestopil prag Rose Gardna. V incidente so se namreč zapletali tudi popolni novinci, še preden so sploh odigrali svojo prvo tekmo v ligi NBA. Bilo je na poletnem kampu, še enega povsem običajnega dne po še enem povsem običajnem treningu, ko sta si v lase skočila Ha Seung Jin in Nedžad Sinanović. Začelo se je s prerivanjem za žogo, končalo pa s tem, da je Korejec z ročajem metle udrihal po Bosancu, pri tem pa na vse grlo vpil edine angleške besede, ki jih je poznal: "I'll sue! I'll sue!" "Tožil bom! Tožil bom!" Res je moralo biti nekaj v zraku.
BRIGA NAS ZA NAVIJAČE
Pravzaprav bi lahko incidente naštevali v nedogled. Sebastian Telfair se je na letalo dvakrat želel vkrcati s pištolo, saj se je bal nekaterih soigralcev in njihovega spremstva, Randolph je nekoč v oddaji MTV Cribs v svoje domovanje povabil televizijske kamere, na posnetkih pa so se kasneje znašli tudi ljudje dvomljive preteklosti in poklicev, pa si je posnetke podrobno ogledala tudi policija. Pa napad na slačipunco, posedovanje orožja oziroma v Randolphovem primeru kar arzenala, Dariusa Milesa, ki je s črnuhom zmerjal trenerja Moja Cheeksa, ne glede na to, da je tudi sam temnopolt, ne bomo niti omenjali ... Seznam je, kot že rečeno, dolg, predolg za teh nekaj vrstic, nekateri incidenti pa bi si zaslužili (najmanj) svoje poglavje.
Ne gre seveda vseh metati v isti koš, možje, kot so Chris Dudley, Sabonis in Pippen so bili bolj kot ne vzorni profesionalci, ki so vedeli, kako pomemben je odnos z lokalno skupnostjo, in niso pljuvali po roki, ki jih hrani. Po drugi strani že omenjeni Wells niti najmanj ni skrival, kaj si misli o ljudeh na tribunah, ki plačajo vstopnico in na neki način tudi njegovo plačo. "Briga me za njih, vseeno mi je, kaj za vraga si o nas mislijo navijači. V naših očeh res niso pomembni, lahko nam žvižgajo vsak večer, a še vedno nas bodo prosili za avtograme, če nas bodo srečali na ulici. Zato so oni navijači, mi pa NBA-igralci."
Navijači se seveda niso strinjali, v dvorani je bilo vse več praznih sedežev, in čeprav so imeli na igrišču še vedno pozitiven izkupiček, jim je mesto počasi obračalo hrbet. Potem so tudi v klubu obrnili list, odšel je Whitsitt, dodobra so prevetrili slačilnico in pri rekrutiranju v prihodnje dali velik poudarek tudi na karakter igralcev. Travis Outlaw, ki so ga izbrali na naboru leta 2003, je bil, v popolnem nasprotju s svojim priimkom (izobčenec), sin policista in zgleden državljan.
Tragikomična era je bila končana. Po letih nevarnega življenja so počasi krenili na pot odrešitve in reševanja ugleda, ki ga je neka talenta polna, a povsem disfunkcionalna skupina košarkarjev pustila na najnižji točki ne le v zgodovini kluba, ampak bržkone tudi v zgodovini lige.
